Danes je praznik vseh svetih: tistih, ki jih je Cerkev uradno razglasila za svete in tistih, ki jih Cerkev uradno ni razglasila za svete, so pa pri Bogu v nebesih.  Vsi sveti so zapovedani praznik, kar pomeni, da naj bi se verniki tega dne udeležili sv. maše. In še nekaj: Na vse svete ima god vsak kristjan. Zato blagoslovljeno praznovanje godu! Iz življenja ...  Gre za starokrščanski praznik, na katerega se častijo vsi sveti. Izvor tega praznika je treba iskati v 4. stoletju na Vzhodu, ko so v Antiohiji prvo nedeljo po binkoštih praznovali praznik vseh svetih mučencev. V 7. stoletju je papež Bonifacij IV. v Rimu poganski tempelj Panteon, posvečen vsem bogovom, spremenil v cerkev svete Matere Božje in vseh svetih mučencev. Papež Gregor IV. (827-844) je praznik svetih prestavil na 1. november in ukazal, naj se ta dan slovesno praznuje v vsej Cerkvi. Ta praznik je Cerkev med drugim uvedla tudi zato, ker je število svetnikov tako naraslo, da ni bilo več mogoče spominjati se vsakega posebej pri bogoslužju. Tega dne se spominjamo vseh rajnih, ki so sedaj pri Bogu - znane in neznane! Še posebej se spominjamo rajnih svetih, ki niso bili nikoli razglašeni za svetnike. V […]

Spomin vseh vernih rajnih ali Vernih duš dan je praznik, na katerega Cerkev izkazuje posebno spoštovanje do vseh rajnih in zanje moli. To je dan, ko naj bi šli obiskati grobove rajnih.   Iz življenja ... Pričevanja o tem, da so se rajnih spominjali pri mašni daritvi, najdemo sicer že iz 2. stoletja. A poseben praznik spomina vernih duš v vicah izvira šele šele iz leta 998, ki ga je uvedel opat sv. Odilo v benediktinskem samostanu Cluny v Franciji. Počasi se je to obhajanje na dan 2. novembra razširilo na vso Cerkev. Vesoljna Cerkev je ustalila spomin vseh rajnih šele leta 1311. Ta dan želi v nas okrepiti vero v vstajenje in v večno življenje, hkrati pa okrepiti našo povezanost z vernimi rajnimi v vicah, ki jim lahko pomagamo z molitvami in žrtvami. Opominja nas, da bomo nekoč tudi mi umrli, in spodbuja k bolj zavzetemu življenju v veri in ljubezni do Boga in bližnjega. Papež Benedikt XV. je leta 1915 dovolil, da vsak duhovnik daruje na ta dan tri svete maše. Poleg tega je Cerkev mesec november v celoti določila kot mesec posebnih molitev za duše v vicah.   Gradiva: Razlika med praznikoma Vseh svetih in Vernih duš dan […]

Danes praznuje god večina tistih, ki jim je ime Karel, Karlo,  Karlina, Drago, Dragica. Slovesno je tudi v bogoslovnem semenišču v Ljubljani, katerega sozavetnik je sv. Karel Boromejski, obnovitelj Cerkve v duhu tridentinskega koncila.   Iz življenja ... Sv. Karel Boromejski je bil rojen 2. oktobra 1538 na gradu Arona ob italijanskem jezeru Lago Maggiore v lombardijski plemiški družini kot tretji izmed šestih otrok. Študij cerkvenega in posvetnega prava v Paviji, ki mu je sprva povzročal težave, je končal tako sijajno, da ga je njegov stric, papež Pij IV. leta 1559 poklical v Rim. Kot tajnik , odvetnik na papeškem dvoru in kasneje kot kardinal diakon si je pridobil velike zasluge pri upravljanju papeške države, še zlasti pa pri organizaciji in zadnjem sklicu Tridentinskega koncila (1545–1563). Ni vedel, kaj pomeni beseda počitek; le s petimi urami spanja na dan si je našel čas za molitev in nadaljnji študij filozofije ter teologije. Ko je leta 1562 umrl njegov starejši brat, se je moral Karel odločiti ali za zakonsko življenje ali za duhovni poklic. Po duhovnih vajah se je dokončno odločil za slednjega. Leta 1565 je postal milanski nadškof in prevzel škofijo, ki že osemdeset let ni imela svojega rezidenčnega škofa. To […]

Pri nas je ime Elizabeta zelo pogosto - tudi med svetnicami, medtem ko je ime Zaharija dokaj neznano.   Iz življenja ... Sv. Elizabeta in sv. Zaharija sta starša sv. Janeza Krstnika. Po besedah sv. Luka »sta bila oba pravična pred Bogom. Živela sta brez graje, po vseh Gospodovih zapovedih in navodilih.« Po njuni zaslugi, smo po Lukovem evangeliju, v dar dobili  dva čudovita hvalospeva: Marija je odgovorila z znanim slavospevom Magnificat, Zaharija pa se je zahvaljeval Bogu s spevom Benedictus. Elizabeta je prihajala iz najodličnejšega duhovniškega Aronovega rodu, njen mož Zaharija pa je bil veliki duhovnik. Živela sta v hiši v vasi Ain Karem blizu Jeruzalema. Bila sta že v letih, a nista imela otrok. O dogodkih, ki so sledili, mojstrsko poroča sv. Luka v svojem evangeliju. Zahariji se je v templju prikazal angel Gabriel in mu napovedal rojstvo sina. Ker ni verjel, ga je doletela kazen, tako da je obnemel, vse dokler se ni zgodil napovedani radostni dogodek. Ko je minilo šest mesecev od Janezovega spočetja, je angel Gabriel v Nazaretu naznanil Devici Mariji, da bo rodila Božjega Sina. Po izročilu sta bili Elizabetina in Marijina mati sestri. Ko je Marija od angela Gabriela izvedela, da je njena […]

Sv. Vilibrord je imel svetniškega očeta. Je zavetnik Luksemburga ...   Iz življenja ... Sv. Vilibrord je bil rojen leta 658 v Northumbriji v Angliji v plemiški družini. Njegov oče sv. Vilgis, ki se je kmalu po njegovem rojstvu umaknil v puščavniško samostansko življenje, je svojega sina poslal v benediktinski samostan Ripon. Vilibrord je okoli leta 678 postal menih v irskem samostanu Rathmelsigi, pri tridesetih letih pa prejel mašniško posvečenje. Leta 690 je skupaj z nekaterimi sodelavci začel misijonsko delo v Friziji na levem bregu Rena. S podporo frankovskih vladarjev na eni strani in papeževo oporo na drugi strani ima velike zasluge za širitev vere na evropskem kontinentu tudi v kasnejših stoletjih. Papež ga je na izrecno željo Pipina II. posvetil v škofa, da bi tako utrdil položaj Cerkve na evropskem severu. Ob tej priložnosti je sv. Vilibrord prevzel ime Klemen. Postal je škof v Utrehtu, a stike z domovino je ves čas ohranil. Od tam je dobival prve sodelavce … Za časa življenja mu je uspelo pokristjaniti večji del Frizijcev. Umrl je 7. novembra 739 v samostanu Echternacht v Luksemburgu.   Upodobitve Upodabljajo ga kot škofa ali opata s knjigo, otrokom, palico s križem (čudežno naj bi priklical vodo […]

Bl. Janez Duns Scot velja za enega najvplivnejših sholastičnih filozofov in teologov, imenovan s častnim nazivom »pretanjeni učitelj« in »Marijanski učitelj«. Slednje predvsem kot pobožni zagovornik verske resnice o Marijinem brezmadežnem spočetju, ki je bila uradno razglašena šele leta 1854.    Iz življenja ... Janezova domovina je Škotska, rojstni kraj pa Duns, ki leži ob meji z Anglijo. Rodil se je leta 1265 v premožni kmečki družini, ki je bila do frančiškanov zelo dobrodelna ob njihovem prihodu na Škotsko. S petnajstimi leti je vstopil v red manjših bratov, kjer je bil gvardijan njegov stric p. Elija Duns, in postal frančiškan. V duhovnika je bil posvečen leta 1291. Študiral je v Parizu, kjer je bil nekaj časa tudi profesor. Še prej je poučeval v Oxfordu in Cambridgeu, čisto nazadnje pa v Kölnu, kjer je tudi umrl 8. novembra 1308, najverjetneje  zaradi pljučnice. Pokopan je v kölnski minoritski cerkvi. Za blaženega je bil razglašen sorazmerno pozno, in sicer leta 1993 s strani papeža sv. Janeza Pavla II. 5 poudarkov bl. Janeza Duns Scota: Spoštuj drugačno mnenje od svojega. Bodi dobre volje. Bodi dosleden. Ljubi in moli Božjo mater Marijo. Ne pozabi na Boga. Pri spoznanju je dajal ljubezni prednost pred razumom. Njegov nauk […]

Danes se spominjamo obletnice posvetitve lateranske bazilike v Rimu, ki velja za prvo in prvotno papeževo stolnico. V Lateranu so papeži prebivali več stoletij, dokler se niso preselili v Vatikan. Še danes velja Lateran za sedež rimskega škofa - papeža.   O prazniku ... Po milanskem ediktu leta 313, s katerim je dal cesar Konstantin kristjanom v rimski državi svobodo, je papež Melkijad prejel lateransko palačo, v kateri je lahko prebival in zemljo ob njej, na kateri je začel graditi veličastno lateransko baziliko, posvečeno presvetemu Odrešeniku ali Janezu Krstniku ter Janezu Evangelistu. »Lateranska« se imenuje zato, ker so bile tamkajšnje stavbe prej last rimske rodbine Lateranov. Gradnjo lateranske bazilike je dokončal in posvetil papež sv. Silvester (314–335), in katerega rezidenca je postala. Sčasoma je postala stolnica v Rimu, sedež papežev kot rimskih škofov. Od 12. stoletja se je na Zahodu začelo praznovati posvetitev te nadbazilike, ki ji pravijo tudi »mati in glava vseh cerkva mesta Rim in vsega sveta«, kot piše na njenem pročelju. Tako velja lateranska bazilika za glavno cerkev vseh katoličanov, znamenje ljubezni ter edinosti s Petrovim stolom. V njej je bilo pet lateranskih koncilov. Lateranska bazilika je bila skozi zgodovino dograjena, njen današnji videz pa je iz […]

Sv. Leon I. Veliki je cerkveni učitelj in prvi papež v zgodovini, ki je dobil vzdevek »Veliki«. Zakaj?   Iz življenja ... Rodil se je okoli leta 400 v Toskani v Italiji. Ohranjenih je 96 njegovih govorov (pridig) in 173 pisem, iz katerih je razvidno, da se je znal prilagoditi bralcem in poslušalcem ter da je bil zelo izobražen. Bil je poznavalec rimske književnosti in govorništva, predvsem pa Svetega pisma in teologije. Leta 440 je bil izvoljen za papeža. Tedaj je bila Cerkev v težavah: od znotraj so jo razjedali razni krivi nauki, od zunaj pa napadi barbarskih ljudstev. Papež Leon je takoj na začetku svojega papeževanja poostril prihodnje razumevanje službe rimskih škofov. Poudaril je, da je prvenstvo rimskega škofovskega sedeža nad vesoljno Cerkvijo božjepravnega izvora in da je papež vodnik enotnosti Cerkve. Zagovarjal je pravilno vero proti zmotnemu nauku dualističnega maniheizma in samoodrešilnega pelagianizma. Leta 451 je na kalcedonskem koncilu s posebnim pismom obsodil monofizitizem, češ da sta v Kristusu združeni obe naravi: božja in človeška. Ko so koncilski očetje prebrali pismo, so vzklikali: »To je vera očetov, to je vera apostolov! Peter je govoril po Leonu«. Vse kaže, da je bil tudi dober diplomat, saj je kar dvakrat rešil […]

Znan je pregovor, da na martinovo »svet’ Martin nar’di iz mošta vin.«   Kdo je bil sv. Martin? Sv. Martin iz Toursa je v svojem življenju »prehodil pot« od poganskega vojaka do enega najbolj priljubljenih škofov vseh časov. Rodil se je okoli leta 315 na teritoriju današnjega Sombotela na Madžarskem. To pomeni, da se je rodil dve leti potem, ko je krščanstvo postalo svobodna vera v rimskem cesarstvu. Martinovi starši so bili pogani. Oče je bil častnik rimske vojske, zato je bila tudi za Martina vojaška služba neizbežna. Pri dvanajstih letih se je začel zanimati za krščansko vero in postal katehumen.   Razpolovitev plašča Proti svoji volji je postal vojaški častnik. Iz tega časa je dogodek, ki je popolnoma spremenil Martinovo življenje. Pred mestnimi vrati je v mrzlem zimskem jutru zagledal premraženega berača, ki je prosil miloščino. Ker pri sebi ni imel denarja, je z mečem razpolovil svoj plašč in s polovico ogrnil reveža. To je bil začetek Martinovega spreobrnjenja. Iste noči se mu je v sanjah prikazal Jezus, ogrnjen z darovano polovico plašča. Martin je tedaj zapustil vojaško službo in se oklenil škofa sv. Hiarija iz Poitiersa, s katerim sta ustanovila samostan in začel »boj« je proti krivovercem.   […]

Sv. Jozafat Kunčević je  apostol oz. mučenec krščanske edinosti. Rekli so mu tudi "lovilec duš".   Iz življenja ... Rodil se je okoli leta 1580 v Ukrajini v pravoslavni družini. Pri krstu so mu dali ime Janez. Na lastno željo je že zelo mlad sprejel katoliško vero in postal duhovnik. Trudil se je za edinost z Rimom, v liturgiji pa ohranil vzhodni obred. Pri dvajsetih letih je vstopil v ukrajinski bazilijanski red in dobil redovno ime Jozafat. Bil je prvi novinec bazilijanske skupnosti v samostanu v Vilni in leta 1614 postal njegov predstojnik. V redovno skupnost je vnesel novo gorečnost. Rad je pomagal ubogim, s svojim molitvenim življenjem in pridigami je mnoge tako navdušil, da so mu rekli »lovilec duš«. Leta 1618 je bil imenovan za nadškofa v Polocku v Rusiji. Nasprotniki ekumenskega dela so ga  12. novembra 1623 na vizitacijskem potovanju v Vitebsku v Belorusiji ujeli in barbarsko mučili ter pobili s sekirami in meči. Njegove zadnje besede so bile: »Zakaj tolčete moje služabnike? Kaj so vam storili? Če mene iščete, sem tukaj.« Njegovo golo truplo so vrgli v reko Dvino. Verniki so njegove posmrtne ostanke častno pokopali. Danes počivajo v baziliki sv. Petra v Rimu.   Upodobitve Sv. […]

Stanislav Kostka je mladi poljski svetnik. Zaradi svoje zvestobe študiju velja za zavetnika dijaške mladine. Kljub nasprotovanju svojega očeta in brata je vstopil k jezuitom, a bil pri njih le deset mesecev. Še pred osemnajstim rojstnim dnem je namreč umrl.   Iz življenja ... Sv. Stanislav Kostka se je rodil leta 1550 v ugledni plemiški družini na gradu Rostkowo na Poljskem kot drugi od petih otrok. Štirinajstleten je skupaj s svojim bratom prišel na Dunaj v jezuitsko šolo, da bi se posvečal klasičnemu študiju. V nasprotju s svojim bratom je bil navdušen nad duhovnim življenjem, veliko je molil in pogosto prejemal sveto obhajilo – že takrat je imel videnja Jezusa in Marije. Po nekaj mesecih je prosil za sprejem v red, a jezuiti avstrijske province so se (upravičeno) bali, da si bodo nakopali težave s strani Stanislavove vplivne poljske plemiške družine, ki je temu nasprotovala, in Stanislava zavrnili. Portugalski jezuit, ki je bil spovednik na dvoru, mu je svetoval, naj se pridruži nemški redovni provinci. Zato je pri petnajstih letih z Dunaja pobegnil preoblečen v preprosta oblačila v Nemčijo, kjer je deloval jezuit sv. Peter Kanizij. Slednji ga ni sprejel, čeprav je nedvomno prepoznal Kostkin klic, ampak ga je poslal […]