Sv. Joahim in Ana sta po apokrifnih evangelijih starša Device Marije, torej Jezusova ded in babica. Iz življenja ... Sv. Ana in Joahim, iz rodu kralja Davida, sta bila pravična in pobožna človeka. Kot zakonca sta si zelo želela otrok in za to zaupno molila. Šele na stara leta sta dobila deklico, ki sta ji dala ime Marija (po hebrejsko: Mirjam). Hvaležna Bogu sta jo še kot malo deklico dala v vzgojo v jeruzalemski tempelj, Joahim pa je kmalu zatem umrl. Upodobitev tako imenovane Ane samotretje z Marijo in detetom Jezusom kaže na to, da je Ana še videla rojstvo svojega vnuka. Češčenje sv. Ane se je začelo že v prvih stoletjih krščanstva, sv. Joahima pa šele v našem času. Sv. Ana je priprošnjica za srečno poroko in srečen zakon, obdarjenost z otroki in srečen porod. K njej se zatekajo matere, vdove, gospodinje, delavke … , zato je v cerkvah njej v čast veliko slik in kipov. Joahim je zavetnik zakoncev. Upodobitve Umetniki sv. Ano pogosto upodabljajo kot starejšo ženo s pokrivalom na glavi, kako sede razlaga Mariji »sveto pismo« oz. jo uči; pogostokrat sta Joahim in Ana prikazana skupaj z Marijo. Pogoste so tudi upodobitve Ane samotretje, ...
Zdravnik sv. Pantaleon je priprošnjik v stiski, zavetnik zdravnikov, pomočnik proti glavobolu, izčrpanosti in zapuščenosti ... Zakaj? Iz življenja ... Sv. Pantaleon se je rodil v 3. stoletju v Nikomediji, to je današnjem Izmidu v Turčiji. Že kot otrok je imel dar zdravljenja. Izučil se je pri slavnem cesarskem osebnem zdravniku Evfrozinu, v veri pa ga je poučeval svetniški duhovnik Hermolaj. Postal je osebni zdravnik cesarja Maksimijana. Ker je zdravil brezplačno, so ga ljubosumni kolegi prijavili kot kristjana. Izročilo pravi, da ga cesar zaradi prijateljstva z njim ni dal mučiti, to je storil njegov naslednik Galerij: Pantaleona so brutalno mučili. Ker pa se ni odpovedal svoji veri, so ga na koncu pribili na drevo z rokama na glavi in ga obglavili. Preden je umrl, je Boga prosil, naj odpusti njegovim mučiteljem. Umrl je 27. julija 305. Ko je iz njegovih ran namesto krvi priteklo mleko in je drevo postalo polno sadja, so se njegovi krvniki spreobrnili. Upodobitve Umetniki ga upodabljajo privezanega za drevo; tudi kot mladeniča v dolgem plašču z zdravilsko posodico ali posodico z mazilom v roki. Zavetnik Sv. Pantaleon je priprošnjik v stiski, zavetnik Kölna in zavetnik zdravnikov, dojilj in babic, pomočnik proti glavobolu, izčrpanosti ...
Papež Benedikt XVI. je leta 2008 Alfonso Brezmadežnega spočetja razglasil za svetnico. S tem je Indija dobila prvo svetnico. Iz življenja ... Anna Muttathupafathu se je rodila leta 1910 v bogati krščanski družini v Indiji. Ker ji je mati kmalu umrla, jo je vzgajala teta. Mala Ana je bila dosti bolna. Pri trinajstih letih si je v požaru opeka obe nogi, kar je imelo trajne posledice in kar je prekrižalo načrte njene tete, ki jo je želela poročiti. Anna si je vse skozi želela iti v samostan. Leta 1928 je na godovni dan sv. Alfonsa Ligvorija vstopila v samostan z redovnim imenom Alfonsa Brezmadežnega spočetja, in se izšolala za učiteljico. Zaradi slabega zdravja so jo predstojnice želele poslati domov, a Alfonsa je vztrajala, tako da je konec leta 1936, ko se ji zdravje izboljšalo, naredila večne zaobljube. Vseskozi je bila slabega zdravja, tako da so ji leta 1940 že podelili zakrament sv. bolniškega maziljenja. Alfonsa se je naučila ljubiti svoje trpljenje, ker je ljubila trpečega Gospoda. Ko se ji je pojavil še tumor, ji ni bilo pomoči. Umrla je 28. julija 1946, to je deset let po večnih zaobljubah. Takoj po njenem pogrebu so se v Marijini cerkvi njenega samostana ...
Sv. Marta, zavetnica gospodinj, je starejša sestra Marije in Lazarja iz Betanije, ki sta bila Jezusova prijatelja in občudovalca. Iz življenja ... V Svetem pismu je sv. Marta omenjena v dveh odlomkih. Evangelist Luka omenja, kako je Marta stregla Jezusu, ko je bil gost v njihovem domu, medtem ko se je njena sestra Marija od njega učila in tako izvolila dobri del (Lk 10,38-42). To kaže na ravnotežje med aktivnim in kontemplativnim vidikom hoje za Kristusom. Evangelist Janez Marto omenja v zvezi z Lazarjevim vstajenjem (Jn 11,27). Pred bratovim vstajenjem je Marta v pogovoru z Jezusom na koncu odgovorila: »Da Gospod. Trdno verujem, da si ti Mesija, Božji Sin, ki prihaja na svet. Prvi odlomek poudari Marto kot pridno in ustrežljivo gospodinjo, drugi pa njeno veliko spoštovanje do Gospoda ter njeno vero v Jezusa, ki se ji je razodel kot »vstajenje in življenje«. Legenda pravi, da so Marto, Marijo, Lazarja in še tri druge kristjane pregnali do Sredozemskega morja. Vkrcali so jih na razpadajočo ladjo in jih brez mornarjev ter potrebnih stvari za jadranje (brez jader in vesel) porinili v morje, da bi se potopili. Toda po Božjem čudežu so se izkrcali v francoskem pristanišču Marsseil in vso obalo ...
Sv. Peter Krizolog, škof in cerkveni učitelj, je eden najbolj znanih pridigarjev svojega časa, tako da je dobil častni naziv »chrysologus – zlatobesedni«. Kljub visoki izobrazbi je bil njegov jezik preprost in razumljiv tudi preprostim ljudem. Iz življenja ... Sv. Peter Krizolog se je rodil okoli leta 380 v mestu Forum Cornelia, danes Imola (Bologna) v Italiji. Tamkajšnji škof ga je krstil in poskrbel za njegovo izobrazbo ter ga posvetil v diakona. Ko je škofa spremljal v Rim in se tam srečal s papežem Celestinom I., je Peter nanj naredil velik vtis, tako da ga je ta kmalu imenoval za škofa v Raveni, ki je bila takrat prestolnica zahodnega rimskega cesarstva. Sv. Peter je bil vpliven škof; tesno povezan tako s cesarskim dvorom kot s papežem Leonom Velikim. V njegovem času so bile cerkve v Raveni polne, saj so duhovniki po njegovem vzoru dobro pridigali. Gradil je samostane in cerkve. Škofijo je vodil skoraj dvajset let. Umrl je leta 450 v domačem kraju Imoli, izčrpan od pastoralnega dela. Za seboj je zapustil okrog 200 govorov in pridig. Cerkev ga je leta 1729 razglasila za cerkvenega učitelja. Upodobitve Sv. Petra Krizologa umetniki najpogosteje upodabljajo v škofovskih oblačilih, s kelihom ...
Sv. Ignacij, ustanovitelj jezuitov, je zavetnik jezuitov, duhovnih vaj in hiš za duhovne vaje. Iz življenja ... Sv. Ignacij se je rodil 31. maja 1491 kot najmlajši (trinajsti) otrok v baskovski plemiški družini v Španiji. Pred seboj je imel vojaško kariero, ki pa mu jo je pri tridesetih letih prekinila topovska krogla ob branjenju Pamplone. V mesecih okrevanja na očetovem gradu so mu prišli pod roke tudi duhovni spisi in legende svetnikov Jakoba de Voragine. V njihovi luči se mu je njegovo dotedanje življenje zdelo površno in nesmiselno. Po okrevanju je zapustil domači grad v Lojoli in se odpravil na romanja, a v Manresi, kraju v Kataloniji, se je ustavil v jami, kjer je kot puščavnik preživel eno leto v molitvi in askezi. Tu je doživel popolno spreobrnjenje, tu je svojo izkušnjo molitve napisal v knjižici Duhovne vaje, s katero bo pozneje privabil k veri mnogo ljudi in postal zavetnik duhovnih vaj, ki služijo spoznavanju samega sebe in predanosti Jezusu. Potem je sv. Ignacij spoznal potrebo po študiju latinščine in filozofije. Študiral je v Parizu, kjer je diplomiral iz teologije in doktoriral iz filozofije. Okoli sebe je zbiral skupino sposobnih študentov, s katerimi je na dan Marijinega vnebovzetja leta ...
Sv. Alfonz Marija Ligvorij je zavetnik spovednikov in moralnih teologov. Je avtor besedila in glasbe ene najbolj priljubljenih italijanskih božičnih pesmi Tu scendi dalle stelle (izvaja Bocceli). Iz življenja ... Rodil se je leta 1696 blizu Neaplja kot najstarejši od osmih otrok bogate plemiške družine. Bil je zelo nadarjen otrok: oboževal je glasbo, poezijo in slikanje. Pri sedemnajstih letih je doktoriral iz prava in začel uspešno pravno kariero. Z odvetništvom se je ukvarjal vse do svojega tridesetega leta. Tedaj je izgubil eno zelo pomembno pravdo, in sicer zaradi podkupljivosti in krivičnosti sodne dvorane, kar ga je močno prizadelo. Po verskem razmisleku se je proti očetovi volji odločil, da postane duhovnik in začel študirati teologijo. Postal je zelo goreč škofijski duhovnik v Neaplju. Še zlasti se je posvečal revnim. Za oznanjevanje evangelija preprostemu ljudstvu je ustanovil red presvetega Odrešenika, redovniki pa so se po Odrešeniku imenoval redemptoristi (Odrešenik = lat. Redemptor). Posvečali so se ljudskim misijonom. Sv. Alfonz je sestavil več pastoralnih priročnikov, katekizmov in knjig. Leta 1762 je postal škof v mestu Santa Aga pri Neaplju. Ljudje so svojega škofa sv. Alfonza imenovali »oče revnih«. Kar trinajst let je potreboval, da je duhovno obnovil to zanemarjeno škofijo, potem pa ...
2. avgusta lahko v vseh cerkvah, ki jih upravljajo manjši bratje (frančiškani, minoriti, kapucini), prejmete t. i. porciunkulski odpustek, in sicer če ste tam pri sv. spovedi, sv. maši in prejmete obhajilo ter zmolite Vero, Očenaš, Zdravo Marijo in Slavo Očetu po papeževem namenu. Devica Marija Angelska – Porciunkula je pravzaprav praznik posvetitve majhne cerkve sv. Marije Angelske v Porciunkuli (pol ure hoda oddaljene od Assisija), ki je danes nameščena pod kupolo v veliki baziliki. Zelo znana je postala po porciunkulskem odpustku. To cerkev si je sv. Frančišek izprosil kot »delček« od benediktincev, zaradi česar je dobila ime porciunkula (lat. portiuncula = delček). V tej cerkvi je bilo izhodišče za nastanek frančiškanskega reda. V tej cerkvi je sv. Frančišek prebival, v njej je slišal klic, naj živi po evangeliju, v njej je zbiral svoje brate, v njej je izročil redovno obleko sv. Klari, v njej je umrl. Cerkev je posvečena Božji materi Mariji, zato jo je sv. Frančišek imel tako rad, da je dal bratom nalogo, naj je nikoli na zapustijo. Na mistični način je spoznal, da so mu vsi grehi odpuščeni, kar ga je napolnilo z izjemnim veseljem. Ker se vsi ljudje niso mogli privoščiti dragih ...
Avguštin Kažotić, imenovan tudi Avguštin Trogirski, je prvi hrvaški blaženi. Iz življenja ... Avguštin Kažotić se je rodil leta 1260 v Trogirju v Dalmaciji vernim staršem. Vstopil je v dominikanski red in študiral v Parizu. Leta 1303 ga je papež imenoval za zagrebškega škofa. Njegovo vodenje škofije je bilo zelo plodovito. Izboljšal je organizacijo škofije, restavriral je zagrebško stolnico, pogosto je obiskoval župnije svoje škofije, od duhovnikov je zahteval primerno izobrazbo, uredil je bogoslužje, vodil tri sinode, skrbel za duhovno in gmotno dobro prebivalcev ... V celotnem kraljestvu je užival velik ugled. Leta 1318 je odšel k papežu Janezu XXII. v Avignon v Franciji, da bi ga obvestil o kraljevih zlorabah. Ker mu kralj ni dovolil vrnitve v Zagreb, je postal škof v mestu Lucera v Južni Italiji. Umrl je v sluhu svetosti za posledicami atentata leta 1323 v Luceri v Italiji, kjer je njegov grob. Na njegovem grobu so se zgodili številni čudeži, predvsem ozdravljenja nemih in obsedenih. Za blaženega je bil razglašen leta 1702. V zadnjem času so jih spet preiskali, in kar daje upanje, da bo razglašen kmalu za svetnika. Gradiva: Bl. Avguštin Kažotić (v hr.) – 4:13 min: https://www.youtube.com/watch?v=TuCt2ZctHts Pripravila: dr. Brigita ...
Sv. Janez Marija Vianney je znan kot arški župnik. Iz življenja ... Sv. Janez Vianney se je rodil leta 1786 v kmečki družini v Franciji. Že kot deček je bil zelo pobožen. Želel je postati duhovnik, toda šola mu je predstavljala veliko oviro, saj mu ni šla dobro; ni in ni mogel opraviti izpitov. Z molitvijo, marljivostjo in pomočjo drugih mu je vendarle uspelo opraviti izpite, tako da je leta 1815 prejel mašniško posvečenje. Njegova pobožnost je odtehtala njegove intelektualne sposobnosti! Škof ga je imenoval za kaplana pri duhovniku Karolu Balleyu, ki mu je bil že prej v oporo, da bi ga še bolj uvedel v duhovniško in pastoralno delo. Leta 1818 je bil sv. Janez Vianney imenovan za župnika majhne in duhovno zanemarjene župnije Ars blizu Lyona. Takoj je začel opravljati pokoro za župnijo, nenehno je molil, oznanjal in pridigal. In župnija je v enainštiridesetih letih njegovega župnikovanja postala prava duhovna oaza. Sem so se prihajali spovedovati iz cele Francije in od drugod, saj se je glas o svetosti "arškega župnika" hitro razširil. V spovednici je preživel celo več kot dvanajst ur dnevno. Imel je namreč dar branja srca, tako da je mnogim pomagal k spreobrnjenju in duhovnem ...
Na današnji dan je bila v Rimu posvečena Marijina cerkev sv. Marija Velika. Odkod ime Marija Snežna? Ime »snežna« izvira iz legende, da je sredi poletja, 5. avgusta leta 352, sneg pobelil grič Eskvilin v Rimu. Zato je papež Liberij (352-366) na tem mestu zgradil cerkev. Cerkev je preuredil papež sv. Sikst III. in jo posvetil Božji Materi Mariji v spomin na vesoljni cerkveni zbor v Efezu leta 431. Ta koncil je namreč poudaril, da je Marija res prava Božja Mati in obsodil nauk carigrajskega patriarha Nestorija, ki je to resnico tajil. Pozneje so cerkev poimenovali sv. Marija Velika, ker je najbolj častna bazilika, ki je posvečena Materi Božji na Zahodu. Bazilika sv. Marije Velike je ena od štirih rimskih bazilik, ki nosijo naziv velika. Poleg prvih znanih jaslic iz 4. stoletja časte v njej tudi prastaro podobo Matere Božje, ki naj bi jo naslikal sam evangelist sv. Luka. Ta ikona je zaslužna za rešitev Rima pred kugo, znana kot Salus Populi Romani (Rešitev rimskega ljudstva). V tej cerkvi je verjetno prejel sv. mašniško posvečenje sv. Metod. Cerkve v Sloveniji Pri nas je sv. Mariji Snežni posvečenih 18 cerkva in 10 kapel. Mariji Snežni so posvečene naslednje ŽUPNIJSKE ...
Praznik Jezusove spremenitve na gori so na Vzhodu obhajali že konec 4. stoletja, za Zahodno Cerkev pa ga je uvedel papež Kalist III. leta 1457. Vsebina praznika ... Vsebina praznika se nanaša na evangeljski dogodek o Jezusovi spremenitvi na gori (Mt 17,1-9; Mr 9,2-13; Lk 9,28-36). V njem je zapisano, kako se je Jezus na omenjeno goro odpravil skupaj z apostolom Petrom, Janezom in Jakobom in se tam pred njimi spremenil in jim dal za trenutek videti svoje božanstvo. Ob njem sta se prikazala Mojzes in Elija, dve pomembni osebi iz Stare zaveze; Mojzes kot predstavnik postave, Elija pa prerokov. Iz Svetega pisma ... Čez šest dni je Jezus vzel s seboj Petra, Jakoba in njegovega brata Janeza in jih peljal na visoko goro, na samo. Vpričo njih se je spremenil. Njegov obraz je zasijal kot sonce in njegova oblačila so postala bela kot luč. In glej, prikazala sta se jim Mojzes in Elija, ki sta govorila z njim. Oglasil pa se je Peter in rekel Jezusu: »Dobro je, da smo tukaj, Gospod! Če hočeš, postavim tu tri šotore; tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega.« Ko je še govoril, jih je obsenčil svetel oblak, in glej, glas ...
Sv. Kajetan je ustanovitelj reda regularnih klerikov, ljudsko imenovanih teatinci. Iz življenja ... Sv. Kajetan se je rodil leta 1480 v Vicenzi v plemiški družini Tiene, s polnim imenom Gaetano da Thiene. Pri štiriindvajsetih letih je doktoriral iz prava. Ko je opravljal službo ravnatelja papeške pisarne se je odločil za duhovni poklic in pri 37-ih letih prejel mašniško posvečenje. Prizadet nad slabim stanjem krščanskega življenja v mestih je začel razmišljati o ustanovitvi elitne skupine duhovnikov, ki bi živela kakor redovniki. Zamisel je uresničil leta 1524 v Rimu z ustanovitvijo reda regularnih klerikov, ljudsko imenovanih teatinci. Red je bil ustanovljen s ciljem obnove duhovništva in borbe proti protestantizmu in skrbi za bolnike in ranjence. Teatinci so zgledno živeli in se posvečali apostolatu. Odrekli so se lastnini in željam po časteh, kar je bila v tistem času velika skušnjava mnogih duhovnikov. Pogosto so pridigali, maševali in podeljevali zakramente. Ta družba se je hitro širila v druga italijanska mesta: Benetke, Verono, Neapelj. Sv. Kajetan je umrl v Neaplju leta 1547. Zavetnik Sv. Kajetan je zavetnik delavcev, nezaposlenih, tistih, ki iščejo delo. Gradiva: Sv. Kajetan (v ang.) – 2:01 min: https://www.youtube.com/watch?v=EE-kcpyqeR8 Pripravila: dr. Brigita R. Perše
Sv. Dominika imajo mnogi za začetnika molitve rožnega venca. Toda ali to drži? Iz življenja ... Sv. Dominik, ustanovitelj dominikancev, se je rodil v plemiški družini v španski vasi Caleruega okoli leta 1170 kot najmlajši od štirih otrok. Po odlični izobrazbi je študiral še teologijo in filozofijo, ter bil posvečen v duhovnika. V njem se je porodila želja, da bi kot misijonar deloval med krivoverci in odpadniki. V njegovem času so se namreč po Evropi kot kuga hitro širila razna krivoverstva (albižani, valdežani, katari), ki so rušila temelje katoliške Cerkve in prave vere. Nekateri so proti krivovercem v boju za pravo vero nastopali z orožjem, sv. Dominik pa se je boril z drugim »orožjem«: z rožnim vencem, ki mu ga je v videnju zaupala Marija. Mnogi ga imajo zato za začetnika molitve rožnega venca, toda ta molitev je obstajale že pred njim, seveda ne v današnji obliki. Skupaj s svojimi somišljeniki je potoval iz kraja v kraj in pridigal z besedo in zgledom. To njegovo delovanje je pripeljalo do ustanovitve reda bratov pridigarjev (dominikancev), ki ga je Dominik ustanovil leta 1215 v Toulousu. Potrjen dominikanski red se je hitro razširil po vsej Evropi in je pet let kasneje imel ...
Mlada Edith Stein se je spraševala: Od kod prihajamo? Kam gremo, ko umremo? Kdo je Bog? … Po svojem spreobrnjenju ugotavlja: »Bog je resnica. Kdor išče resnico, ta išče Boga, pa če se tega zaveda ali ne.« Prav tako ugotavlja: »Držati se Kristusa – tega ne moremo, ne da bi hkrati hodili za njim.« Iz življenja ... Edith Stein se je rodila 12. oktobra 1891 na Poljskem kot enajsti, najmlajši otrok judovskih staršev. Čeprav je bila vzgojena po vseh predpisih judovske vere, je mlado Edith svet šole oddaljil od vere. Že pri trinajstih letih je postala ateist. Odločila se je za študij filozofije in doktorirala. Predavala je na številnih univerzah, pisala razprave, govorila osem jezikov in si pridobila velik ugled, a se ni ustavila. Še naprej je nadaljevala z iskanjem resnice, dokler ni naletela na avtobiografijo sv. Terezije Avilske. Tedaj je doživela popolni preobrat in se pri enaintridesetih letih kljub uspešni karieri in velikemu nasprotovanju matere krstila ter enajst let pozneje (1933) pridružila karmeličankam v Kölnu in prejela ime Terezija Benedikta od Križa. Hitlerjev vzpon na oblast in preganjanje Judov nista prizanesla niti Edith niti njen sestri Rozi, ki se je prav tako spreobrnila v katoličanko. Leta 1938 se ...
Sv. Lovrenc, diakon in mučenec, ki se je rodil v 3. stoletju, je postal skozi zgodovini zelo priljubljen svetnik. Samo v Rimu, kraju njegovega mučeništva, mu je poleg velike bazilike posvečenih še šest »navadnih« cerkva; v Sloveniji mu je posvečenih 51 cerkva in tri kapele. Veliko krajev se ponaša z njegovim imenom. Zakaj tolikšna priljubljenost? Morda zato, ker je ljudstvo v njegovi življenjski zgodbi poleg številnih sposobnosti in vrlin prepoznalo tudi iznajdljivost in kljubovanje nasilnemu zatiralcu, zaradi katerega je David premagal Goljata. Iz življenja … Čeprav je bil sv. Lovrenc še mlad, je postal eden izmed sedmih diakonov papeža Siksta II. Poleg skrbi za uboge in reveže so mu zaupali tudi upravljanje cerkvenega premoženja. Ko je rimski cesar Valerijan začel preganjati kristjane, so prijeli papeža in ga obsodili na smrt. Papežu je le malo pred tem uspelo sv. Lovrencu naročiti, naj vse cerkveno premoženje razdeli najbolj ubogim. Kmalu zatem so prijeli še sv. Lovrenca in mu ukazali, naj jim prinese in izroči cerkveni zaklad. Ta je čez tri dni pripeljal pred cesarja množico rimskih revežev in bolnikov, rekoč, da je tu resnični zaklad Kristusove Cerkve. Cesar je ves besen naročil, naj sv. Lovrenca živega žgejo na ražnju. Ta pa ...
Sv. Klara, zavetnica klaris idr., je v novejšem času (1958) postala zavetnica telefona in televizije. Po legendi naj bi na božič leta 1252 iz svoje celice na daljavo spremljala in doživljala praznične obrede. Iz življenja ... Sv. Klara se je rodila leta 1194 v Assisiju v Italiji v plemiški družini Offrediccio. Imela je še dve mlajši sestri. Dobila je temeljito versko vzgojo in dobro izobrazbo; tekoče je govorila latinščino in bila spretna v vezenju in gospodinjskih opravilih. Ko je odslovila snubce, se je po večkratnih srečanjih s sv. Frančiškom Asiškom odločila, da gre po njegovi poti, a oče ji tega ni dovolil. Leta 1212 ponoči je s pomočjo sv. Frančiška in njegovih spremljevalcev na skrivaj zbežala iz domače hiše in začela živeti redovno življenje. Sv. Frančišek ji je ostrigel dolge lase. Naredila je zaobljube uboštva, čistosti in poslušnosti. Sv. Frančišek jo je sprva namestil v benediktinske samostane, da bi jo zaščitil pred očetovimi nasilnimi poskusi, da bi jo odpeljal domov. Šele leta 1215 se je sv. Klara skupaj s svojimi sledilkami lahko nastanila pri cerkvici sv. Damijana in ustanovila redovno skupnost žensk, kasneje imenovanih klarise, katerim so se na koncu pridružile tudi njena mati in druge sorodnice. Živele so preprosto ...
Sv. Ivana Frančiška Šantalska, ustanoviteljica salezijank, je imela za duhovna voditelja kar dva svetnika: sv. Frančiška Saleškega in sv. Vincencija Pavelskega. Iz življenja ... Sv. Ivana se je rodila leta 1572 v Dijonu v Franciji. Poročila se je z baronom de Chantal, s katerim je imela šest otrok. Prva dva sta umrla ob rojstvu. Po desetih letih srečnega zakona se je mož smrtno ponesrečil na lovu. Mlada vdova se je odločila, da se ne bo več poročila in da se bo poleg skrbi za svoje otroke posvečala le še dobrodelnim opravilom. Na svojem domu je sprejemala reveže in bolne in jim stregla ter zanje skrbela. Tri leta po smrti svojega moža je spoznala ženevskega škofa sv. Frančiška Saleškega, ki je postal njen duhovni vodja. V pismih in pogovorih z njim je vedno bolj razmišljala, da bi živela v samostanu. Njena pisma (okrog 350 pisem) so polna globoke duhovne vsebine. Po dolgih letih vdovstva ji je škof predlagal ustanovitev nove družbe. Leta 1610 je skupaj z njim v Annecyju ustanovila družbo obiskovalk oz. red sester Marijinega obiskanja, pozneje imenovane tudi salezijanke. Prvi samostan je bil zgrajen v Lyonu leta 1615. Redovnice so se posvečale srbi za bolnike in reveže, pozneje pa ...
Sv. Filomena je zavetnica čistosti in devištva ... Iz življenja ... Sv. Filomena je bila grška princesa iz 3. stoletja, vzgojena v krščanski veri. Ko ji je bilo 13 let, se je rimski cesar Dioklecijan želel poročiti z njo, ona pa ne z njim, ker se je pred tem zaobljubila devištvu za Jezusa Kristusa. Za več mesecev jo je vrgel v ječo. Mučili so jo na različne načine. Večkrat jo je hotel usmrtiti, a je bila na čudežen način rešena. Ko so jo npr. s sidrom okoli vratu vrgli v reko Tibero, sta v trenutku prišla angela in odvezala vrv. Sidro je potonilo, angela pa sta jo pred množico opazovalcev prinesla na obrežje. Mnogi so se takrat spreobrnili in sprejeli krščansko vero. Na koncu jo je cesar dal obglaviti. Zavetnica Sv. Filomena je zavetnica čistosti in devištva, pravkar rojenih otrok, mladih, mladih zakonskih parov, žalujočih in ujetih, bolnih in trpečih, vseh, ki opravljajo izpite. Molimo Slavna devica in mučenka, ki te je Bog tako ljubil, skupaj s teboj se veselim milosti, ki ti jih je Bog podaril v slavo svojega imena, v slavo svoji Cerkvi in v čast tvojemu življenju in tvoji smrti. Veselim se, ko vidim ...
Sv. Maksimilijan Kolbe je svetnik druge svetovne vojne. Svojim sobratom minoritom je govori: »Prosim, bodite sveti. Svetost ni razkošje, ampak najpreprostejša dolžnost. In ni težka …« Gre za to, da človek v vseh življenjskih odločitvah vedno izbere dobroto, poštenost in ljubezen. Iz življenja ... Sv. Maksimilijan Kolbe je bil rojen leta 1894 na Poljskem kot Rajmund. Že od malih nog je čutil močno predanost Materi Božji. S sedemnajstimi leti je vstopil v minoritski red in po študiju v Rimu prejel mašniško posvečenje leta 1918. Doktoriral je iz filozofije in teologije. Poklicanega se je čutil za evangelizacijo prek medijev. Ko je bil še v Rimu, je zaradi ljubezni do Marije ustanovil duhovno skupnost Militia Imaculata (Vojska Brezmadežne), da bi ljudi spreobračal k Bogu prek Marije. Leta 1922 se je vrnil na Poljsko in ustanovil številne revije, nato pa šel za šest let misijonarit na Japonsko. Štiri leta pred drugo svetovno vojno se je vrnil v domovino. Takoj po začetku vojne se je Maksimilijan Kolbe kot »preveč dejaven« duhovnik znašel v koncentracijskem taborišču, leta 1941 pa so ga odpeljali v zloglasno taborišče Auschwitz, kjer je pogumno prenašal vsa mučenja in ponižanja, pomagal in tolažil druge. Nekega dne so zaradi bega enega ...
Marijino vnebovzetje, imenovano tudi veliki šmaren ali velika maša, spada med najstarejše in največje Marijine praznike. Ta dan je v Sloveniji od leta 1992 dela prost dan. Verniki ta dan romajo v Marijine romarske kraje (Brezje, Ptujsko goro, Sveto goro ...) in se spominjajo posebne milosti, ki jo je bila deležna Jezusova mati Marija. In Marija je rekla: »Moja duša poveličuje Gospoda in moj duh se raduje v Bogu, mojem Odrešeniku, kajti ozrl se je na nizkost svoje služabnice. Glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi ... (Lk 1,46-48) Cerkev je že v apostolskih časih slavila versko resnico, da Marija ob koncu svojega življenja ni umrla, temveč samo zaspala ter bila z dušo in s telesom vzeta k Jezusu, svojemu Sinu v nebeško slavo. O Marijinem vnebovzetju poročajo že apokrifni evangeliji in pomembni teologi iz prvih stoletij, kot npr. sv. Janez Damaščan, sv. Efrem Sirski ... Praznik Marijinega vnebovzetja je Cerkev različno poimenovala, kot npr. Marijino zaspanje, Marijin prehod … Od 5. stoletja so ga v Jeruzalemu praznovali kot dan Božje Matere Marije. Zdi se, da se v zakramentarju papeža Hadrijana I. (772-795) ta praznik prvič imenuje Marijino vnebovzetje, v mašni molitvi pa je poudarjena vera, da ...
Sv. Rok je zelo češčen zavetnik proti kužnim boleznim. Čeprav je njegovo življenje prepleteno z legendami, pa je moč njegove priprošnje ob kužnih boleznih zgodovinsko izpričano še zlasti od 15. stoletja. Iz življenja ... Sv. Rok, katerega god praznujemo 16. avgusta, je rojen okoli leta 1295 v Montpellieru v Franciji v plemiški družini. Zgodaj je ostal brez staršev in prišel v varstvo strica, ki ga je verjetno pustil študirati na zdravstveni šoli. Takoj ko je postal polnoleten, je svojo dediščino razdelil revežem in se napotil na romanje v Rim. Ker pa je bila takrat v Italiji kuga, se je Rok spotoma ustavil v več krajih in stregel kužnim bolnikom – po legendi zgolj tako, da jih je prekrižal. Po treh letih v Rimu se je odpravil domov in se na poti tudi sam okužil v Piacenzi na severu Italije. Da ne bi okužil drugih, se je umaknil v gozd, da bi umrl. Pobožna legenda pravi, da ga je s pijačo krepčal angel, pes pa mu je vsak dan prinašal kruh in tako je počasi okreval. Po okrevanju se je vrnil v svoj kraj, kjer je divjala vojna. Ker je bil tako zelo spremenjen, da ga niso prepoznali, so ga obtožili ...
Sv. Hijacint je že za časa življenja storil toliko čudežev, da so ga imenovali kar Čudodelnik ... Velja za apostola Poljske in Prusije. Iz življenja ... Sv. Hijacint se je rodil leta 1183 na gradu v kraju Opole v Šleziji na Poljskem. Študiral je v Parizu in Bologni. Po doktoratu iz kanonskega prava na Bologni je postal duhovnik - kanonik v Krakovu na Poljskem. Leta 1217 je verjetno v imenu svojega škofa odpotoval v Rim. Med bivanjem v Rimu naj bi bil priča čudežu sv. Dominika. Sam sv. Dominik ga je sprejel v svoj red, red pridigarjev, nato pa poslal nazaj na Poljsko, da je tam ustanavljal samostane in širil dominikanski red ter oznanjal. Umrl je v Krakovu leta 1257. Velja za apostola Poljske in Prusije. Že za časa življenja je storil toliko čudežev, da so ga imenovali kar Čudodelnik; znan je npr. čudež, kako je obudil utopljenca, ki je že dva dni ležal v vodi. Papež Klemen VIII. je o njem dejal, da svetniki niso storili nobenega čudeža, ki bi ga ne bil storil tudi Hijacint. Upodobitve Upodabljajo ga kot dominikanca z monštranco, kelihom in Marijinim kipom. Zavetnik Je zavetnik dominikancev, benediktincev; za srečen porod, proti ...
18. avgusta goduje cesarica sv. Helena, to je revno dekle, ki je postala mati rimskega cesarja Konstantina Velikega, ki je prenehal preganjati kristjane in leta 313 priznal krščanstvo kot enakopravno religijo. In pri tem se v svoji skromnosti in dobrodelnosti sploh ni spremenila. Iz življenja ... Heleno, dekle iz revne družine v Drepanumu v Bitnji (v današnji Turčiji), so verjetno odlikovale posebne vrline, ko se je z njo poročil rimski častnik Konstancij Klor. Vendar se je leta 293, ko je postal sovladar v zahodnem delu cesarstva, moral – kot so narekovali običaji – poročiti z ženo plemenitega rodu, in zaradi česar je bila Helena potisnjena v ozadje, čeprav je že rodila sina Konstantina. Skromno in v senci, kot je živela že v otroštvu, je Helena živela vse do leta 306, ko je njen sin Konstantin nasledil očeta na prestolu. Sin jo je brez obotavljanja povabil na cesarski dvor in dal celo njeno podobo vtisniti na kovanec. A Helena zaradi tega ni postala prevzetna; svoj položaj je izkoristila za še več dobrih del. Leta 312 se je dala krstiti in se vneto trudila za širitev krščanstva. Na bogoslužje je redno prihajala v skromnih oblačilih in se pomešala med ljudmi, ne ...
Sv. Janez Eudes je eden največjih francoskih ljudskih misijonarjev in začetnik liturgičnega češčenja presvetega Srca Jezusovega. Iz življenja ... Sv. Janez Eudes se je rodil leta 1601 v mali vasi v Normandiji. Njegov oče je bil zdravnik. Janez je po izobrazbi v Parizu leta 1625 daroval novo mašo in po njej zbolel tako močno, da je moral eno leto ostati v postelji. Ko je v rodni Normandiji izbruhnila kuga, je skrbel za bolne, umirajočim stal ob strani, umrlim zagotavljal dostojen pogreb. Od leta 1633 se je posvečal župnijskim ljudskimi misijonom in vzgoji bogoslovcev. Pridobil si je sloves odličnega pridigarja in spovednika. Uspešni misijonar je videl slabo duhovno stanje duhovščine v državi. S privolitvijo škofa iz Bayeuxa je za semenišča in ljudske misijone ustanovil novo duhovniško družbo Kongregacijo Jezusa in Marije, pozneje imenovano eudisti. Za izgubljena dekleta je ustanovil posebno žensko kongregacijo Naše ljube Gospe pribežališča, od katere se je kasneje odcepila Kongregacija Dobrega pastirja za varstvo deklet. Posebnost njegovih centrov je bila globoka pobožnost do Srca Jezusovega in Marijinega. Veliko je tudi pisal. Prvi je sestavil na čast Srcu Jezusovemu besedilo za molitveno bogoslužje in mašo. Dve njegovi knjigi sta prevedeni tudi v slovenščino (Čudovito Srce božje Matere in ...
Sv. Bernard, opat cistercijanskega samostana, je kontemplativec 12. stoletja, cerkveni učitelj, velik Marijin častilec in odličen govorec. Umaknil se je v samostan, takorekoč »pobegnil« od sveta, in od tam preoblikoval ta svet bolj kot kdorkoli drug. Postal je duhovni vodja celotne tedanje Evrope. Iz življenja ... Rojen je bil leta 1090 v francoski vasi Fontaines-les-Dijon kot tretji od sedmih otrok plemiške družine. Smrt njegove pobožne matere, ko mu je bilo približno šestnajst let, ga je še bolj povezala z nebeško materjo Marijo. Pri 22-ih letih je vstopil v reformirani samostan Citeaux skupaj s tridesetimi prijatelji in sorodniki. Moč njegove osebnosti, prepojene z ljubeznijo do Boga in ljudi, ga je kmalu naredila za pravega duhovnega vodja, in zaradi česar ga je tamkajšnji opat že po treh letih skupaj z dvanajstimi sobrati poslal ustanoviti nov samostan v Clairvauxu. Ker je sv. Bernard tako privlačno govoril, so se starši bali, da bodo njihovi otroci ob obisku Clairvauxa vstopili v samostan. Kljub strogi disciplini je namreč opat Bernard v samostan privabil na tisoče mož, tako da je po različnih deželah v kratkem času osnoval 160 novih samostanov. Bil je kot magnet. Tako je Bernard postal nekakšen "soustanovitelj" nove cistercijanske družine. S popolno preureditvijo ...
Pij X. je zapisan v zgodovino kot papež prenove, začetek 1. svetovne vojne pa mu je strl srce. Iz življenja ... Papež Pij X. se je rodil leta 1835 v italijanskem kraju Riese, v kmečki družini kot drugi od enajstih otrok. Imenovali so ga Giuseppe Sartre. Že zgodaj je začutil duhovniški poklic, tako da je v padovsko semenišče vstopil dokaj mlad. Po duhovniškem posvečenju je sedemnajst let deloval po raznih italijanskih krajih kot kaplan in župnik. Leta 1884 je bil imenovan za škofa »težke« škofije v Mantovi, kjer se je veliko posvečal duhovnikom, saj je bilo med njimi precej nereda. Devet let kasneje je postal patriarh v Benetkah. Tu je izstopal zlasti s promocijo katoliškega tiska in zavzemanjem za pravice delavcev v tovarnah. Leta 1903 je bil nepričakovano izvoljen na mesto Petrovega naslednika, kjer si je privzel ime Pij X. Njegovo geslo je bilo: »Vse obnoviti v Kristusu.« V svojem 11-letnem papeškem pontifikatu je vse do svoje smrti posebno pozornost posvečal vzgoji in izobraževanju duhovnikov, življenje vernikov pa obogatil z možnostjo vsakodnevnega prejemanja obhajila. Izdal je namreč odlok o zgodnjem in pogostnem prejemanju svetega obhajila. Obnovil je gregorijanski koral, liturgični koledar in brevir. Pospeševal je češčenje Matere Božje. Začetek ...
Praznik Device Marije Kraljice je leta 1954 uvedel papež Pij XII., in sicer kot krono praznovanja Marijinega leta. Praznujemo ga teden dni po Marijinem vnebovzetju. O prazniku ... Sprva so ta praznik praznovali 31. maja, po drugem vatikanskem koncilu pa teden dni po zapovedanem prazniku Marijinega vnebovzetja; to pa zato, ker je tesno povezan s to skrivnostjo. Marijino kraljevanje se je namreč v polnosti začelo šele po prihodu v nebesa. Tedaj je v polnosti postala kraljica nebes in zemlje. Ker je v nebesa vzeta, je deležna tudi kraljevanja svojega Sina. Izročilo Cerkve je Mariji že vseskozi dajalo naslov »Kraljica«. Imenovalo jo je tudi: Gospodarica, Vladarica, Cesarica … Skrivnosti Marijinega kronanja se spominjamo tudi pri rožnem vencu, ko molimo desetko: ki je tebe Devica v nebesih kronal. Marija je sicer Kraljica, vendar bolj Kraljica (oz. Mati) usmiljenja, kar ponavljamo v molitvi Zdrava Marija, milosti polna. V srednjem veku so nastale tri priljubljene antifone, ki Mariji dajejo naslov Kraljica: Pozdravljena, Kraljica; Raduj se, Kraljica nebeška; Zdrava, o nebes Kraljica. Teološko gledano Marijino kraljevsko dostojanstvo izhaja iz njenega božjega materinstva. Oče je skrb za ta svet zaupal svojemu Sinu, Jezusu Kristusu, ki mu zato pravimo Kristus Kralj vesoljstva. Potemtakem smemo Marijo imenovati ...
Sv. Roza se je rodila leta 1586 v Limi, glavnem mestu Peruja, s krstnim imenom Isabel (Elizabeta). Ker je bila tako zelo lepa, so jo imenovali Roza. Je prva ameriška svetnica. Iz življenja ... Sv. Roza je že v otroštvu premišljevala le o Kristusu. Veliko se je pokorila in molila. Zavrnila je poroko, ki so jo načrtovali njeni starši. Kot znamenje, da misli resno z vstopom v samostan, si je postrigla lase, zaradi česar jo je mati pretepla. Sledila je sv. Katarini Sienski in ustanovila prvi kontemplativni dominikanski samostan v Južni Ameriki. Imela je mistične izkušnje. Z molitvijo je goreče podpirala delo misijonarjev, med drugim tudi delo frančiškana sv. Frančiška Solana (god 14. julij). Kljub izraziti kontemplaciji pa je imela tudi velik čut za uboge, ki jih je stregla. Mnogi so pri njej našli tolažbo in nasvet. Ohranjenih je več njenih pisem in spisov, iz katerih se razodeva njena duhovnost. Živela je le 31 let. Pokopana je v Limi v samostanu Rosario. Kmalu po njeni smrti so se na njem grobu zgodili številni čudeži. Leta 1671 jo je papež razglasil za svetnico. Je prva ameriška svetnica. Upodabljanje Umetniki jo upodabljajo kot mlado redovnico z vencem vrtnic na glavi, ...
Danes praznujemo god apostola sv. Bartolomeja, ljudsko imenovanega sv. Jerneja. V Sloveniji je bil v preteklosti zelo priljubljen, na kar kaže veliko po njemu poimenovanih krajev ter 31 njemu posvečenih cerkva. Jernejevo je bil včasih velik kmečki praznik, dan zahvale za pospravljeno žetev. »Če je na sv. Jerneja dan lepo, bo lepa jesen.« Iz življenja ... Sv. Jernej oziroma Bartolomej je bil eden izmed Jezusovih apostolov, ki je prišel k njemu skupaj s Filipom. Rojen je bil v Kani v Galileji. Evangeliji njegovo ime omenjajo v seznamu apostolov. Tradicionalno ga istovetijo tudi z Natanaelom, ki ga je Jezus imenoval »pravi Izraelec, v katerem ni zvijače« (Jn 1,47). Bil je priča Jezusovemu vnebohodu (Apd 1,13). Izročilo pravi, da je po Jezusovem vnebohodu oznanjal evangelij na območju od Male Azije do Indije, kjer je pustil hebrejsko kopijo Matejevega evangelija. Po vrnitvi se je zadržal v Armeniji in oznanjal evangelij. Ker je ozdravil hčerko poganskega kralja obsedenosti, so ga poganski duhovniki, nasprotniki krščanstva, prijeli ter mučili »na perzijski način«: živemu so potegnili kožo s telesa in ga na koncu križali. Umrl je okoli leta 70 v današnji Turčiji. Upodabljanje Umetniki sv. Jerneja pogosto upodabljajo z nožem, čez roko pa drži ...
Sv. Ludvik IX. je bil francoski kralj in član Frančiškovega tretjega reda. Svetnici sta tudi njegova mati in sestra Elizabeta. Iz življenja ... Francoski kralj Ludvik IX. se je rodil leta 1214 v kraju Poissy blizu Pariza kot najstarejši sin Ludvika XIII., zaradi česar je bil prestolonaslednik. V času njegovega rojstva je vladal še njegov ded, kralj Filip Avgust. Po očetovi smrti je pri dvanajstih letih postal kralj. Poročil se je z očarljivo grofico Margareto Provansalsko, s katero je imel enajst otrok. Čeprav njun zakon ni bil najbolj skladen, se kralj nikoli ni izneveril besedam vrezanim na poročnem prstanu: »V tem obročku je vsa moja ljubezen.« Bil je odločen vzgojitelj svojih otrok, kar kaže tudi ohranjeno pismo njegovemu prvorojencu. V oporoki lahko beremo njegovo naročilo svojemu sinu: »Srce imej polno sočutja do revežev, ubogih in nesrečnih. Po svojih močeh jim pomagaj in jih tolaži. Za vse imetje, ki ti ga je dal Bog, se mu zahvaljuj, da boš vreden prejeti še več. Do svojih podložnikov bodi pravičen, tako da se držiš poti pravice, ne da bi zašel na desno ali na levo; in vedno bodi bolj na strani reveža kot pa bogatina, dokler se ne prepričaš o resnici. Trudi ...
Sv. Ivana Elizabeta Bichier je ustanovila skupnost Hčera sv. Križa. Ob njeni smrti je skupnost štela približno 600 sester. Iz življenja ... Sv. Elizabeta, kot so jo klicali, se je rodila leta 1773 na očetovem gradu Les Ages blizu Puitiersa v Franciji. Imela je tri brate. Tik pred začetkom francoske revolucije ji je umrl oče, starejši brat pa emigriral, zaradi česar so bili v času francoske revolucije stalno na »muhi«. Z veliko težavo ji je uspelo rešiti del družinskega premoženja, tako da se je lahko umaknila na grad De la Guimetiere, kjer je živela globlje notranje življenje. Udeleževala se je svetih maš, ki so jih na skrivaj darovali duhovniki, ki niso hoteli priseči na revolucijo. Tako se je leta 1797 udeležila sv. maše, ki jo je skrivaj daroval duhovnik sv. Andrej Hubert Fournet (god 13. maj), in ki je odtlej postal njen duhovni voditelj. Naslednje leto je z njim ustanovila red Hčera sv. Križa, znane tudi kot sestre sv. Andreja, da bi spodbudila odpravo razkristjanizacije po vsej državi. Sestre so še posebej gojile pobožnost do Kristusovega trpljenja, pomagale bolnim in skrbele za versko vzgojo otrok. Leto dni je preživela s sestrami Božje previdnosti v Poitiersu, da bi se naučila ...
Sv. Monika je mati enega največjih svetnikov in teologov v cerkveni zgodovini, Sv. Avguština. Ta ji je postavil nesmrten spomenik v svojih »Izpovedih«, kjer omenja tudi njeno življenje. Iz življenja ... Sv. Monika se je rodila leta 332 v severni Afriki v kraju Tagaste v današnji Alžiriji v krščanski družini. Mlada se je poročila s poganom Patricijem, možem dobrega srca, a nagle jeze, s katerim je imela tri otroke. Sv. Monika je lahko le s svojo modrostjo ohranjala družino v harmoniji. Za svoje domače je veliko molila, še zlasti, da bi postali kristjani. Na njeno spodbudo se je najprej, malo pred smrtjo, krstil njen mož, nato pa še vsi trije otroci. Ko je ostala vdova, se je osredotočala predvsem na svojega nadarjenega najstarejšega sina Avguština. Sledila mu je najprej v Rim, nato v Milano. V solzah ga je prosila, naj se spreobrne in da krstiti. On pa se je vdajal pijančevanju in zabavam, življenju na koruzi in maniheizmu. Dolga leta je molila zanj v trdni veri, da bo uslišana. In bila je! Pri dvaintridesetih letih je Avguštin doživel močan Božji dotik, se poglobil v Božjo besedo in se dal krstiti. Krstil ga je škof sv. Ambrož Milanski. Pri krstu ...
Sv. Avguštin je eden izmed največjih pridigarjev in cerkvenih pisateljev vseh časov ter neizprosen borec proti krivoverstvom. Napisal je 113 knjig in 218 pisem. Ker je s svojim delovanjem odločilno vplival na ves Zahod, velja za enega izmed štirih velikih zahodnih cerkvenih očetov – poleg sv. Ambroža Milanskega, sv. Hieronima in sv. papeža Gregorja Velikega. Iz življenja ... Sv. Avguštin se je rodil leta 354 v severni Afriki v kraju Tagaste, v današnji Alžiriji. Oče je bil pogan, mati Monika pa kristjanka. Imel je še brata in sestro. Bil je zelo nadarjen. Oče je umrl, ko mu je bilo sedemnajst let. V mladosti se je oddaljil od vere in prave poti. Vdajal se je pijančevanju in zabavam, življenju na koruzi in maniheizmu. Njegova mati je dolga leta molila zanj v trdni veri, da bo uslišana. In bila je! Po njenem prigovarjanju in molitvi ter po pridigah škofa sv. Ambroža Milanskega se je sv. Avguštin pri dvaintridesetih letih spreobrnil in dal krstiti. Sv. Avguštin je v Izpovedih zapisal: »Pozno sem te vzljubil, Lepota, večno davna, večno nova, pozno sem te vzljubil! In glej, bil si v meni, in jaz sem bil zunaj, in tam sem te iskal, nelep sem se gnal za lepimi stvarmi, ...
Na praznik Mučeništva Janeza Krstnika se spominjamo smrti oziroma obglavljena Janeza Krstnika. Iz življenja ... Evangelisti poročajo, da je dal Herod Janeza Krstnika vreči v ječo zaradi Herodiade, žene svojega brata, s katero se je poročil. Janez je namreč Heroda javno ostro grajal zaradi te afere. Na praznovanju Herodovega rojstnega dne je pred gosti plesala Saloma, Herodiadina hči, ki je bila Herodu zelo všeč, tako da ji obljubil, da ji da, karkoli ga bo prosila. Ta je po nasvetu svoje matere prosila, naj ji na pladnju prinesejo glavo Janeza Krstnika. Kralju želja ni bil pogodu, a obljube ni hotel prelomiti, zato je Janeza dal obglaviti v trdnjavi Maheront. Ko so ji prinesli njegovo glavo, jo je izročila materi. Janezovo truplo pa so pokopali Jezusovi učenci. Janezu Krstniku je bil letos sicer že posvečen en praznik, in sicer Rojstvo Janeza Krstnika (24. junija). Rodil se je šest mesecev pred Jezusom, katerega rojstni dan praznujemo na božič (25. decembra). Poleg Jezusa in Marije je namreč edini v koledarju svetnikov, katerega rojstni dan praznujemo. Običajno se pri svetnikih spominjamo dneva smrti kot »rojstnega dneva za nebesa«. Za Jezusa med rojenimi od žena ni večjega od Janeza Krsnika; prerok je bil glasnik, ki ...
Sv. mučenca Feliks in Adavkt, pokopana v Rimu na pokopališču Comodille na Ostijski cesti, sta zaradi neustrašne vere enako pričala za Kristusa. Iz življenja ... Sv. Feliks oziroma po naše Srečko je bil škof v Tibiuki (t.j. današnji Tunis), ko je kristjane doletelo Dioklecijanovo preganjanje kristjanov. V valu preganjanj in mučenja so zajeli tudi njega. Ohranjeno je poročilo o tem, kako je pretrpel mučeniško smrt. Moral bi darovati poganskim bogovom v templju, on pa je že s samim dihom prevračal njihove kipe. Pred templjem je celo izruval drevo, posvečeno enemu izmed njihovih bogov. Obsojen je bil na smrt z obglavljenjem.
Sv. Rajmond se je rodil okoli leta 1202 v Portellu pri Barceloni s carskim rezom, zato so mu dali ime »non natus«, kar pomeni »ne rojeni«. Iz maternice njegove na porodu umrle matere ga je izrezal njegov oče grof Arnau de Cardona. Iz življenja ... Sv. Rajmond je pri štiriindvajsetih letih vstopil v novoustanovljeni red mercedarijev, ki ga je ustanovil sv. Peter Nolasko (goduje 28. januarja) predvsem s poslanstvom odkupiti sužnje. Ko je bil leta 1222 posvečen v duhovnika, ga je oblekel sam Peter Nolasko. Rajmond se je z vsem srcem posvetil osvobajanju in spreobračanju španskih sužnjev iz rok Mavrov in Saracenov. Svoje delovanje je razširil na Alžirijo, kjer je z zajetno vsoto denarja odkupil precej sužnjev. Ko je ostal brez denarja, se je sam ponudil za talca, in sicer v zameno za odkupnino še drugih Kristusovih jetnikov. Alžirci so njegovo ponudbo sprejeli. Ker pa svojim kolegom ni bil le v tolažbo, ampak je spreobračal celo muslimane v krščansko vero, so ga mučili, njegova usta pa prebodli in zaprli s ključavnico, da ne bi mogel več oznanjati. Ko se je proti veliki odkupnini po osmih mesecih mučenja vrnil domov, je postal naslednik Petra Nolaska. Zaradi vneme in velikega poguma ga ...
Sv. Egidij oziroma Tilen je eden izmed 14 priprošnjikov v sili in eden najbolj češčenih svetnikov v Franciji. Pri nas mu je posvečenih 18 cerkva. Znan je vremenski pregovor: »Kakršno bo vreme na sv. Egidija kazalo, bo tudi ves mesec ostalo.« Iz življenja ... Sv. Egidij oziroma sv. Tilen (Ilj) se je rodil okoli leta 650 v Atenah v Grčiji kot edini sin atenskega kralja. Sv. Egidij je po smrti svojih premožnih staršev podedovano premoženje razdelil med siromake, sam pa se je vkrcal na ladjo za Egipt, da bi se pridružil tamkajšnjim puščavnikom. A ladja ni pristala v Egiptu, pač pa na jugu Francije. Tu je sv. Egidij živel kot puščavnik v samoti ob bregu reke Ron. Ker je živel tako svetniško, mu je Bog poslal košuto, ki ga je v njegovi votlini obiskovala in hranila s svojim mlekom. Nekega dne pa je na lovu zahodnogotski kralj Flavij (ali Vambo) s puščico streljal košuto in pomotoma zadel sv. Egidija. Ko je videl krvavečega Egidija, ob njem pa nepoškodovano košuto, ga je želel obvezati in mu ponuditi denar, a puščavnik je to zavrnil in ga prosil, naj zgradil samostan tu v samoti. Kralj je ves vesel, da lahko popravi svojo ...
Duhovnik sv. Salomon Leclercq je žrtev krvave francoske revolucije. Za svetnika je bil razglašen leta 2016. Je zavetnik preganjanih kristjanov. Iz življenja ... Sv. Salomon se je rodil leta 1745 kot Viljem Nikolaj Alojz Leclercq v mestu Boulogne-sur-Mer v severni Franciji. Bil je peti od devetih otrok bogatega trgovca z vinom, zato je kasneje obiskoval trgovsko šolo. A to šolo so vodili bratje, katerim se je pozneje pridružil. Po obdobju vajeništva se je namreč proti očetovi volji, ki je želel, da bi prav on prevzel družinsko podjetje, odločil postati duhovnik in leta 1767 vstopil v noviciat kongregacije Bratov krščanskih šol (šolskih bratov) v Rouenu, pri čemer je dobil ime brat Salomon. Bil je pobožen, pogosto zatopljen v molitev in priljubljen učitelj. Poučeval je v številnih francoskih šolah. V svojem redu je opravljal naloge voditelja noviciata, ekonoma in tajnika generala kapitlja. Zaradi francoske revolucije, ki se je začela z napadom na Bastilijo 1789, so bili bratje prisiljeni zapustiti svojo redovno hišo. Ostal je le brat Salomon, z namenom, da bi branil svojo hišo. Aretirali so ga 15. avgusta 1792 skupaj z mnogimi drugimi duhovniki, redovniki in redovnicami in ga na današnji dan, 2. septembra, mučili in usmrtili na vrtu karmeličanskega ...
God sv. Gregorja Velikega je bil prvotno 12. marca, to je na gregorjevo, ko se ptički ženijo. Pri nas se je na ta dan oblikovalo vrsto običajev (koledovanje, spuščanje gregorčkov …). Kljub temu pa, da po novem koledarju njegov god praznujemo 3. septembra, je sv. Gregor za ljudstvo ostal znanilec pomladi. Gregorijanske maše za pokojnika (30 neprekinjenih sv. maš) Njihov začetnik je papež sv. Gregor Veliki. Kako to? V samostanu v Rimu je umrl menih Just, ki si je skril tri zlate kovance. Po njegovi smrti je sv. Gregor določil, naj se zanj opravi trideset dni vsak dan ena maša. Ko se je opravila trideseta, se je rajni prikazal svojemu bratu in mu sporočil, da je rešen iz vic. Iz življenja ... Sv. Gregor se je rodil leta 540 v ugledni rimski plemiški družini. Bil je zelo izobražen. Sprva je bil v civilni službi na čelu mestne uprave. Po očetovi smrti je družinsko palačo predelal v benediktinski samostan in na svojem posestvu ustanovil še druge samostane. Ko se je odpovedal posvetnemu življenju, je sprva živel kot menih v samostanu, potem pa je bil papežev sodelavec in svetovalec. Papež Pelagij II. ga je poslal kot svojega zastopnika na dvor ...
Sv. Rozalija je poleg sv. Roka in sv. Boštjana veljala za zavetnico pred kugo. Pri nas so ji posvečene tri cerkve in ena kapela. Iz življenja ... Sv. Rozalija se je rodila okoli leta 1130 na Siciliji v Italiji v grofovski družini. Mladost je preživela na dvoru v Palermu, kjer so jo vzgajali kot kraljično. Ker je bila lepa in pametna, ji ni manjkalo snubcev, a zanje se ni zmenila. Odločila se je za drugačnega Ženina. Pridružila se je redovnikom, ki so živeli v samoti po pravilih sv. Bazilija v votlini na Monte Reale. Iz dvorca je s seboj vzela le križ in nekaj pobožnih knjig. Ker pa je imela občutek, da je še vedno preblizu ljudi, se je umaknila v bolj nedostopno skalno votlino na gori Monte Pellerino. Tu je živela asketsko in se strogo postila, molila. Izpred njene votline je bil lep razgled na Palermo, hišo njenih staršev, ki niso vedeli, kje je in so jo povsod neuspešno iskali. Tu je po šestnajstih letih samotnega življenja umrla 4. septembra 1166. Po njeni smrti so v skali našli njen napis: »Jaz, Rozalija, hči Sinibalda, gospodarja Coschine in Rosa, sem se iz ljubezni do svojega Gospoda Jezusa Kristusa odločila ...
Sv. Mati Terezija je bila le 6 let po svoji smrti razglašena za blaženo, 19 let po smrti pa za svetnico. Iz življenja ... Sv. Mati Terezija se je rodila v katoliški albanski družini leta 1910 v Skopju kot Agnes Gonxha Bojaxiu. Imela je lepo otroštvo, a pri devetih letih ji je umrl oče. Obiskovala je jezuitsko gimnazijo in že pri dvanajstih letih želela postati misijonarska. Ko je leta 1924 skopski škof postal slovenski lazarist bl. Janez Frančišek Gnidovec, je s svojim svetniškim zgledom vplival tudi nanjo. Osemnajstletna se je pridružila loretskim sestram v Dublinu na Irskem, ki so jo takoj poslale v Indijo, kjer je delala kot učiteljica v Kalkuti in pozneje postala tudi ravnateljica njihove dekliške šole. Ko je leta 1931 tam izrekla redovne zaobljube, si je zaradi občudovanja sv. Terezije Deteta Jezusa, zavetnice misijonarjev, privzela redovno ime Terezija. 10. septembra 1946 je med vožnjo z vlakom skozi Kalkuto zaslišala Kristusov klic »Žejen sem«, ki ga je razumela kot povabilo, da služi najrevnejšim. Od škofa in vodstva reda je prejela dovoljenje, da zapusti samostan in dela ter živi v slumih (barakarskih naseljih). Tako kot tamkajšnji ljudje je nosila le preprost beli sari z modro obrobo. Odprla je ...
