Kaj je potrebno urediti pred poroko?

Pred cerkveno poroko je potrebno urediti tudi nekaj tehničnih stvari. Tukaj navajamo nekaj napotkov in odgovarjamo na nekatera najpogostejša vprašanja, ki si jih pari zastavljajo pred poroko.

1. Ko se odločita za poroko …

Dovolj zgodaj, vsaj pol leta pred nameravano sklenitvijo zakona, navežita stik s pristojnim župnikom župnije, kjer stanujeta oziroma ima eden od vaju bivališče. Duhovnik vama bo dal vsa potrebna navodila in informacije ter si tudi sam priskrbel potrebna dovoljenja.

Duhovnika lahko prosita tudi za cerkveno zaroko, ki še ne pomeni zahteve po poroki, je pa že znamenje, da resno stopata na skupno življenjsko pot. Pri zaroki bosta deležna blagoslova. Lahko jo obhajata sama, lahko pa na obred zaroke povabita tudi najbližje.

2. Tečaj priprave na zakon

Udeležba na tečaju priprave je načelno obvezna, v izjemnih primerih pa jo župnik nadomesti z osebno pripravo. Pomembna je, da se tako zaročenca še bolje spoznata ter se tudi seznanita z vsebino, dolžnostmi, pravicami in nameni krščanskega zakona. V Sloveniji je več tečajev priprave na zakon. Opravita ga pravočasno. O opravljenem tečaju bosta dobila potrdilo, ki ga bosta izročila župniku oziroma duhovniku, ki vaju bo pripravil na poroko.

3. Kdo je lahko poročna priča?

Ker poročna priča nima enake vloge kot krstni ali birmanski boter, ki je svojemu varovancu pričevalec in zgled krščanskega življenja, je lahko poročna priča vsaka odrasla oseba, starejša od šestnajst let, katerega koli nazorskega prepričanja, ki ob poročevalcu s svojo navzočnostjo in zdravorazumsko sposobnostjo nedvoumno potrdi zakonsko privolitev dveh, ki se poročata.

Za veljavno sklenitev zakona sta potrebni dve priči. V poročno knjigo se vpišejo podatki mladoporočencev, prič in poročevalca.

4. Poročni zapisnik

Poročni zapisnik pripravi ali župnik neveste ali župnik ženina. Zaročenca se vsaj en mesec pred poroko oglasita pri svojem župniku ali duhovniku, ki ju pripravlja na poroko oziroma bo prisostvoval sklenitvi svetega zakona. Dogovorijo naj se za datum priprave poročnega zapisnika.

K pripravi zapisnika naj zaročenca prineseta:

• krstni in samski list, na katerem je zabeležen tudi datum birme,
• in potrdilo o opravljenem tečaju priprave na zakon.

Pogovor z duhovnikom o vsebini poročnega zapisnika poteka tako:

• Vpis podatkov o ženinu in nevesti.
• Dogovor glede oklicev.

Oklici so uradno naznanilo, da se nameravata dve osebi poročiti. Lahko so ustni (med oznanili pri maši) ali pisni. Osnovni namen oklicev je poizvedba, ali morda poroki nasprotuje kateri od razdiralnih zadržkov, zaradi katerega ni mogoče skleniti veljavnega cerkvenega zakona (npr. če bi bil kateri od zaročencev že poročen). Oklici imajo tudi pastoralni pomen. Župnijsko občestvo je povabljeno, da moli za novoporočenca in ju spremlja na njuni novi poti.

• Pogovor z zaročencema naj duhovnik opravi, če je le mogoče, z vsakim posebej. Zaročencema postavi vrsto vprašanj o tem, kako gledata na sveti zakon, ali vstopata v zakon neprisiljeno, ali je njuna privolitev brezpogojna … Duhovnik presodi tudi, ali je za cerkveno poroko potrebno pridobiti dovoljenje škofa (npr. poroka z nekrščenim). Če se želita zaročenca poročiti v drugi župniji ali v kakšnem romarskem svetišču, župnik pripravi t. i. »odpustnico«, s katero daje dovoljenje, da lahko skleneta cerkveni zakon drugod.

5. Kdo lahko poroča?

Veljavno lahko poroča župnik katerega od zaročencev. Z njegovim pooblastilom lahko v mejah njegove župnije poroča tudi kak drug duhovnik ali diakon.

6. Kje je lahko cerkvena poroka?

Poroka naj bo v župniji, kjer živi eden od zaročencev. Z dovoljenjem svojega župnika se lahko poročita drugod. Zakon naj se sklene v župnijski cerkvi, župnik pa lahko v svoji župniji določi še kakšno drugo cerkev ali kapelo za poročni obred. Poroko na drugem primernem kraju mora dovoliti krajevni škof.

7. Kdaj je lahko poroka?

Poroka je lahko na katerikoli dan v letu, za katerega se dogovorijo poročitelj in zaročenca, razen na veliki petek. Če se poročni obred nadaljuje s svatbo, je manj primerno, da je poroka v adventnem in postnem času.

8. Cena cerkvene poroke

Cerkvena poroka nima cene, priporočeno pa je, da duhovniku, ki vaju bo poročil, nekaj darujeta. To lahko storita po svoji presoji, lahko pa se z njim o tem posvetujeta. Običajno se prispeva dar za pripravo poroke, družinsko knjižico, za poročevalca, poročno sveto mašo, posebej pa še za organista, cerkovnika, ministranta in pristojbino za spreglede.

9. Načrt za poročni obred

Vsak del poročnega obreda naj bo vnaprej dogovorjen, če je le mogoče vsaj teden pred poroko: okrasitev cerkve, glasba, Božja beseda, bralci, sveča, vino, ministranti, prošnje, zahvale … Koristno je, da ima poročitelj z zaročencema v cerkvi, kjer bo poroka, predhodno vajo. Med poročno mašo cerkovnik navadno ponudi pušico za prostovoljne prispevke, ki so namenjeni vzdrževanju cerkve ali kapele, kjer poteka obred.

Parom se priporoča, da med svojimi prijatelji najdete odgovorno osebo, ki bo skrbela za nemoten potek celotnega poročnega dne. Ta naj namesto zaročencev in prič skrbi za točne prihode in odhode, povabilo svatov v cerkev, organizacijo fotografiranja, pogostitev, pospravljanje itd.