V evangeliju današnjega dne  je Jezusovo povabilo: ‘Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obremenjeni, in jaz vam bom dal, da se boste spočili’ (Mt 11,28). Ko je Jezus to rekel, je imel pred očmi osebe, ki jih je vsak dan srečeval na poteh Galileje: veliko preprostih ljudi, revnih, bolnih, grešnikov, obrobnih… Ti ljudje so vedno prihajali k njemu, da bi poslušali njegovo besedo, besedo, ki vliva upanje! Jezusove besede vedno vlivajo upanje, in željo, da bi se dotaknili vsaj roba njegove obleke. Tudi Jezus sam je iskal te utrujene in onemogle množice, ki so bile kakor ovce brez pastirja. Tako je On rekel in jih je iskal da bi jim oznanil Božje kraljestvo in da bi mnoge ozdravil tako telesno, kakor duhovno. Klical jih je k sebi: ‘Pridite k meni’ in jim obljubil pomoč in počitek.

To Jezusovo vabilo se je razširilo vse do danes in doseglo mnoge brate in sestre, ki jih bremenijo pogoji slabega življenja, težko bivanjsko stanje, ki je včasih brez prave opore. V najbolj revnih deželah, pa tudi na obrobjih najbolj bogatih dežel, so številni utrujeni in obnemogli zaradi neznosnega bremena zapuščenosti in ravnodušnosti. Ravnodušnost: koliko zla naredi pomoči potrebnim človeška ravnodušnost! In toliko bolj, tista s strani kristjanov! Na robu družbe so številni, ki živijo preizkušnjo revščine, kakor tudi tisti, ki so nezadovoljni ali razočarani nad življenjem. Mnogi so prisiljeni zapustiti svojo domovino in tvegati svoje življenje. Še več jih vsak dan prenaša težo ekonomskega sistema, ki izkorišča človeka in mu nalaga neznosen ‘jarem’, ki ga tistih nekaj privilegiranih ne želi prenašati. Vsakemu od teh otrok nebeškega Očeta, Jezus ponavlja: ‘Pridite k meni, vi vsi!’ To pa reče tudi tistim, ki imajo vse, toda njihovo srce je prazno. Prazno, prazno srce brez Boga. Jezus tudi njim namenja sledeče povabilo: ‘Pridite k meni!’ Jezusovo povabilo je za vse. Na poseben način pa za tiste, ki najbolj trpijo.

Jezus obljublja, da bo dal počitek vsem, vendar nam namenja tudi vabilo, ki je kot zapoved: ‘Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen’ . V čem je Gospodov ‘jarem’? Je v tem, da si z bratsko ljubeznijo naložimo breme drugih. Potem ko nam je Kristus dal, da smo se odpočili in okrepčali, smo poklicani, da tudi mi postanemo počitek in okrepčilo za brate in sestre, z našo krotko in ponižno držo, posnemajoč svojega Učitelja. Krotkost in srčna ponižnost nam ne samo pomagata nositi težo drugih, temveč nam pomagata tudi, da nanje ne gledamo samo z našega zornega kota – z našo sodbo, kritiko ali z našo ravnodušnostjo.

 

Prosimo Sveto Marijo, ki sprejema pod svoj plašč vse utrujene in obtežene, da bi lahko bili po razsvetljeni veri, izpričani z življenjem, tolažba vsem, ki potrebujejo pomoč, nežnost in upanje.

Ervin Mozetič