Nekaj podatkov

Število sklenjenih zakonov v zadnjem desetletju v Sloveniji ostaja približno enako, število cerkvenih porok pa je nominalno upadlo za 30%. Državna statistika kaže, da se prav tako povišuje delež otrok, rojenih zunaj civilne zakonske zveze. Že l. 2007 se je prvič zgodilo, da se je več kot 50 % otrok rodilo v zunajzakonski zvezi. Od takrat se ta odstotek stalno zvišuje in znaša danes ok. 60 %. Vedno več je parov, ki želijo krstiti svojega otroka, pa si še niso podelili zakramenta sv. zakona. V statistiki Katoliške Cerkve v Sloveniji pa je bilo l. 2016 prvič, da je bila več kot polovica staršev, ki so prinesli h krstu svojega otroka, cerkveno neporočenih.

Najbolj pogosti odgovori parov

Kako lahko razumemo ta trend? Zakaj vedno manj parov sklene cerkveni zakon in ostanejo le pri civilnem, ali pa niti tega ne sklenejo? Na tako vprašanje največkrat slišimo odgovore: »Ne potrebujeva nobenega papirja, da lahko živiva skupaj.« Ali: »Pomembno je le, da se imava midva rada, Cerkve se najin odnos ne tiče in nima pravice, da se vmešava.« Ali: »Saj papir še ne garantira, da bova ostala skupaj, zato nama nič ne pomeni.«

Odraz sodobne mentalitete

Za večino mladih je dovolj trden argument za skupno bivanje že sama njuna želja, ker želita biti skupaj in ker želita življenje preživeti skupaj. Nekateri omenjajo finančno prednost, saj imajo tako manj stroškov, kot če živijo narazen. Prihranek lahko porabijo za druge potrebe. Mnogi zagovarjajo, da se želijo bolje spoznati, ker le na ta način spoznajo vse medsebojne razlike in neprijetne lastnosti ter lažje presodijo, ali lahko živijo drug z drugim. Nadejata se, da po poroki ne bo neljubih presenečenj in bosta lahko gradila stabilen in zdrav zakon. Pravijo tudi, da se na ta način učita sodelovanja, ko si razdelita naloge, skrbi in opravila, kar je dobro za prevzemanje odgovornosti v skupnem življenju. Navsezadnje je osrečujoče, ko lahko skupaj načrtujeta, skupaj spita, skuhata drug za drugega ali skupaj obedujeta in lahko k sebi povabita skupne prijatelje. Odločitev za skupno bivanje jemljeta kot pošten test njunega odnosa in ljubezni, v katerem se skušata čim bolje spoznati. »Če ne živiš skupaj, nikoli ne moreš vedeti, kaj vse lahko človek prikriva,« pravijo. Pomembno se jim zdi, da se ujemajo tudi v spolnosti. »Potem ne živiš v nekih iluzijah, kakšno bo življenje po poroki, ampak imaš realno izkušnjo, ki je nepogrešljiva za trezno odločitev.« V primeru, da se izkaže, da nista za skupaj, je veliko lažje iti narazen, ker se izogneta ločitvenemu postopku, ki je drag in obenem psihično precej bolj naporen.

Dejanski razlogi so drugje

Eden od pomembnih zunanjih dejavnikov je ta, da je v današnji družbi taka odločitev postala povsem sprejemljiva, razumljiva in nekako normalna pot. Največkrat se pari preprosto znajdejo v kohabitaciji, ker si enostavno želita biti skupaj in ker vidita, da je to zanju bolj udobno in prikladno. Ne najdeta razlogov, zakaj ne bi bila skupaj. Odločitev za zvestobo drugemu za vse življenje pa preložita za nedoločen čas.

Danes je mladim težje sprejeti kakršnokoli življenjsko odločitev, težje se odločajo za vseživljenjsko zvezo. Muči jih negotovost, nezaupanje, nevera in strah, da bi se odločili narobe. Želijo se zavarovati pred težavami, se izogniti travmi ločitve. Še posebej so s tem obremenjeni tisti, ki so doživeli mučno ločitev svojih staršev. Zakon je zanje sinonim za prepire, trpljenje, nasilje, grožnje, ustrahovanje, zasvojenost in ujetost. Nočejo ponavljati napak staršev, v sebi pa ne najdejo dovolj trdnosti in zaupanja vase, da se zmorejo prav odločiti. S testiranjem odnosa hočejo priti do večje gotovosti o pravilnosti odločitve. Samo ustanovo zakona s tega zornega kota vidijo bolj ali manj kot nek »prisilni jopič«, ki jim ga hoče vsiliti Cerkev ali družba.

Skupen imenovalec – strah

Pogosto se ti ljudje nahajajo v razklanosti, v njih je prisoten strah pred osamljenostjo in hkrati velika želja ali kar potreba po fizični bližini. Ne morejo čakati do poroke, ker čutijo močno potrebo, da bi bili ves čas skupaj. Gre za čustveno in psihično soodvisnost v odnosu, kjer še ni pravega spoznanja, kdo sta sama zase in drug za drugega. Na eni strani je torej strah pred izgubo, na drugi pa strah pred zavezo. S tem, ko živita skupaj kot neporočena, na videz rešita obe težavi: nista več osamljena in odločitev glede poroke odložita za nedoločen čas v prihodnost. Seveda ta »rešitev« prinaša več težav in stresa kot miru.

V nekaterih primerih je razlog za skupno življenje pred poroko tudi pobeg oz. umik od težkih življenjskih okoliščin ali problematičnih razmer v družini. Včasih hočejo na ta način drugim in sebi dokazati svojo neodvisnost. V kolikor gre le za pobeg brez ozaveščenja in predelave težav, so kmalu isti problemi prisotni v novem odnosu.

Ali ima Cerkev zanje odgovor?

Ti pari s svojim vedenjem sporočajo, da si želijo ustvariti dom, vendar niso prepričani, ali si ga zaslužijo, zato bodo zaenkrat raje »le poskusili«. Morda se zdi, da jim poroka res nič ne pomeni, a lažje je razvrednotiti poroko, kot se soočiti z notranjimi strahovi in ranami. Tega človek ne zmore sam, za to potrebuje pomoč, ki pa si jo mora najprej sam želeti in verjeti, da mu to lahko uspe. Pričakovali bi, da se bodo verni pari bolj naslonili na Boga in Njegovo pomoč. Očitno verska vzgoja, kakršno dobijo doma in pri verouku ne daje dovolj jasnih odgovorov na ta vprašanja in zato nimajo predstave, kako bi to naredili.

Postavljajo se vprašanja: kaj lahko zanje naredi Cerkev? Kaj lahko v družini storijo starši? Kaj širša družba? In ne nazadnje, katero pot morajo prehoditi ti pari sami? Papež Frančišek v apostolski spodbudi Radost ljubezni pravi: »Od nas se pričakuje bolj odgovoren in bolj velikodušen pristop, ki je v tem, da predstavimo razloge in utemeljitve za izbiro zakona in družine, tako da bodo ljudje bolj pripravljeni odgovoriti na milost, ki jim jo Bog ponuja« (AL, 35).

 

Luka Mavrič