Kaj pomeni pojem eksegeza? Beseda eksegeza je grškega izvora (gr. eksēgéomai – izpeljem, izvajam; razlagam, tolmačim; opisujem, pripovedujem; oznanjam, razodevam) in je danes temeljni strokovni izraz za znanost o razlagi Svetega pisma … Kdor želi »razlagati« skrivnost Boga in njegovega razodetja, kar je temeljno oznanilo Svetega pisma, mora vstopati v intenzivni odnos tako z razlagalcem (Jezus Kristus) kakor z vsebino (prim. Maksimilijan Matjaž).

 

PPS Pentatevh – 2. del

 

dias 2

Okrog leta 1850 je več eksegetov (oz. razlagalcev Svetega pisma) razlikovalo tri vire: E (elohist), J (jahvist), D (devteronomist). Teorija virov domneva, da na začetku svetopisemski pisatelji niso pisali Peteroknjižja, kot ga poznamo danes, ampak so obstajali določeni vzporedni dokumenti, ki jih je kasneje nek redaktor skušal povezati in tako tudi dokončno oblikoval Peteroknjižje. Vsi dokumenti ali viri so štirje: J, P (od Pristerschrift, slov. duhovniški vir), E, D. Jahvist je dobil svoje ime na podlagi uporabe imena Jahve za Boga. Beseda Elohim je značilno Božje ime za elohistični vir. Duhovniški vir ima svoje lastnosti, prav tako devteronomist, ki je bolj teološke narave. Prvo poročilo o stvarjenju (1 Mz 1,1-2,4a) npr. pripada P torej duhovniškemu avtorju. Med eksegeti, ki so razvili dokumentarno teorijo, ima posebno mesto Julius Wellhausen (ki je bil predvsem zgodovinar). V svojem delu Prolegomena razdeli zgodovino Izraela na tri obdobja: obdobje monarhije, obdobje devteronomistične reforme in obdobje po izgnanstvu. Od časa Wellhausna naprej govorimo o klasični dokumentarni teoriji, utemeljeni na štirih virih: J (napisan v 9. stol. pr. Kr.), E (nastal je v 8. stol. v severnem kraljestvu), D (v svojem jedru je povezan z Jošijevo reformo, leta 622 pr. Kr.), P (napisan v času izgnanstva ali po izgnanstvu). Wellhausen je bil po eni strani pod vplivom evolucionistične teorije zgodovine, po drugi strani pa pod vplivom kulturnega gibanja razsvetljenstva, k temu pa je potrebno dodati še dejstvo, da je opazil, kako je za vsako zgodovinsko obdobje značilen razvoj, na podlagi katerega lahko govorimo o začetku, o višku in o zatonu le-tega. Po njegovem mnenju je v vsaki dekadenci (zadnji fazi razvoja) vidna osrednja vloga religije. Tako meni, da se z virom D začenja degenerativni proces (Denaturierung). Danes velja ta vizija zgodovine za zelo omejeno in ni več sprejemljiva, saj ima vsako obdobje zgodovine svoje lastnosti, svoje svetle in senčne strani. Po Wellhausnu predstavlja torej P zadnjo stopnjo v procesu razvoja Izraelove zgodovine. Razlagalci danes vedno znova dokazujejo, da je bil čas delovanja P zelo živahen, zahteven in bogat, in sicer z različnih vidikov – od sociološkega preko kulturnega do verskega. Vse to je posledica dejstva, da se je Izrael v času izgnanstva moral soočati z drugo tj. babilonsko kulturo in je moral iskati globlje temelje svoje istovetnosti in prihodnosti.

 

dias 3

V 20. stol. eksegeti kot Herman Gunkel, Martin Noth in Gerhard von Rad k Peteroknjižju niso pristopili z vidika virov, ampak z vidika literarnega besedila in tako oblikovali teorijo o zgodovini literarnih oblik (Formgeschichte). Gunkel je ob preučevanju teorije o štirih virih postajal vedno bolj pozoren na različne literarne oblike (basni, pesmi, zakone …) in tako predpostavljal ustno izročilo, na podlagi katerega je nastalo svetopisemsko besedilo in ki je bilo zanj še bolj zanimivo, kot napisano besedilo. Vsaka literarna oblika ima po Gunklu svoj kontekst, Sitz im Leben, okolje, v katerem je nastala (npr. psalmi so pretežno iz kultnega dogajanja v templju). Gunkel poudarja tudi, da pripoved v Peteroknjižju pogosto lahko označimo kot etiologijo, oz. da je etiološke narave – da gre za vzročno pripoved (etiologija – veda o vzrokih pojavov). Gerhard von Rad, ki zagovarja teorijo Heksatevha, pa opazi, da le-ta vsebuje manjše veroizpovedi, ki so jih Judje izpovedovali v določenem okolju (prim. 5 Mz 26,5-9; Joz 24,2b-13). Ti obrazci so po von Radu jedro starozavezne vere, ker povedo, kdo je Izrael, saj se v njih prepozna vsak Izraelec. Martin Noth pa trdi, da v Peteroknjižju najdemo pet tematik, ki so ključne za nadaljnji razvoj starozavezne teologije: 1. izhod iz Egipta, 2. bivanje v puščavi, 3. vstop v obljubljeno deželo, 4. obljube očakom in 5. razodetje na Sinaju. Te tematike so se po Nothu razvijale ločeno in so jih pisci štirih virov zapisali šele kasneje.

 

dias 4

V 20. stol. so se oblikovale še druge eksegetske šole: v francoskem okolju se je uveljavila Ecole Biblique, ki deluje v Jeruzalemu in ki je leta 1956 pripravila prvo izdajo Jeruzalemske Biblije. Znotraj te šole je njen ustanovitelj, dominikanec p. Lagrange prvi uporabil zgodovinsko-kritično metodo. Jeruzalemska Biblija je tako prvi dokaz, da je bila dokumentarna teorija uradno sprejeta v Katoliški Cerkvi. Pomembni cerkveni dokumenti in izjave Papeške biblične komisije potrjujejo, da je Cerkev sprejela kritično branje Svetega pisma.

Od leta 1970 je dokumentarna teorija tarča številnih kritik. Pod vprašaj so bili postavljeni vsi viri. Edina, ki sta prestala kritiko, sta duhovniški (ok. 6. stol. pr. Kr., čas izgnanstva ali po izgnanstvu) in devteronomični vir (ok. 8. stol. pr. Kr., čas monarhije). Vedno bolj se je uveljavila hipoteza o fragmentih in dopolnilih, tako da avtorji bolj kot o štirih vzporednih dokumentih govorijo o večjih ali manjših fragmentih oz. enotah besedil in o redakcijskemu delu pri oblikovanju dokončne oblike Peteroknjižja.

 

dias 5

 

1.1 Duhovniški vir (P)

Duhovniški vir se začenja s prvimi poglavji 1 Mz 1-2,4a in se nadaljuje kasneje v 1 Mz 5. Pripovedi in poročila, ki so pripisana temu viru, so predstavljena harmonično, brez znamenj nasilja in napetosti. Značilnosti vira oz. duhovniškega avtorja so: izrazita pozornost na kronologijo (npr. v katerem letu so se rodili očaki; koliko je bil star vsak izmed njih, ko so se mu rodili otroci; kdaj je umrl itd.) in na podatke liturgične narave. Značilna je tudi uporaba obrazcev: »Bil je večer in bilo je jutro.« Gre za nekakšen refren znotraj poročila o stvarjenju. Na poseben način je ta vir pozoren na časovno zaporedje dogodkov in na liturgični koledar. Zanima se za stvarjenje nebesnih teles, ker je prav po soncu in luni urejen koledar. Duhovniški vir preskoči določene teološke tematike, kot npr.: kako je prišlo do padca v greh, do nasilja in bratomora Abela s strani Kajna (te teme najdemo v jahvističnem viru). Duhovniški vir srečamo še od 1 Mz 5 do konca 2 Mz 40,34-35, kjer beremo, da Božje veličastvo prihaja v svetišče in ga napolni v obliki oblaka. Nadaljevanje duhovniškega vira spet zasledimo npr. v 4 Mz 27,20-23, kjer Mojzes postavi Jozueta za svojega naslednika.

Prepisovanje zakonov (in opis sinajske zaveze) ni delo duhovniškega avtorja, saj se le-ta zanima le za enostransko zavezo. Ker se v 2 Mz Bog razodeva kot kralj in sveti Bog, mora ljudstvo postati svet narod (2 Mz 19,6). Svetostna postava (v 3 Mz 17-26), kot zbirka zakonov, ki oblikuje življenje ljudstva in ga vzgaja v svetosti, je delo drugega avtorja, ki ga razlikujemo od duhovniškega avtorja. Za avtorja Svetostna postave (značilna je označba H, Heiligkeitsgesetz) so pomembne daritve in obojestranska zaveza, besedišče pa je bliže devteronomističnemu avtorju iz časa monarhije. Odločilno za nastanek dokumenta H je zelo verjetno leto 622 pr. Kr., ko je bila izvedena Jošijeva reforma (takrat so v templju odkrili knjigo Postave; po mnenju De Wetta in drugih eksegetov naj bi šlo za 5 Mz).

 

dias 6

1.2 Teologija duhovniškega avtorja

Duhovniški avtor ali dokument P (Pristerschrift) na poseben način poudarja rodovnike. Govori namreč o rodovniku sveta (1 Mz 2,4a) in o rodovnikih ljudstva – Izraela. Najprej poroča o stvarjenju, potem o očakih, o Izraelu (izhod iz Egipta) in o poti do obljubljene dežele. P pozna dve zavezi. Prva je zaveza z Noetom. To je zaveza Boga z vsem človeštvom (1 Mz 9,8-17). Druga zaveza pa je z Abrahamom (1 Mz 15,18). Drugi viri (J, E, D) poznajo več zavez (z Mojzesom, z Aronom, z Davidom). Duhovniški avtor ne pripoveduje o prvem grehu, kot vidimo pri jahvistu. O grehu govori v 1 Mz 6,13, ko poroča o vesoljnem potopu, v kontekstu izhoda iz Egipta pa piše o prehodu čez Rdeče morje, po katerem bodo ljudstvo, faraon in Egipčani spoznali »da sem jaz Gospod« (2 Mz 14,4). V tem kontekstu prevlada perspektiva Božje kazni za tiste, ki se upirajo Bogu. Poroča še o enem grehu, in sicer, ko se Aron in Mojzes pregrešita skupaj (4 Mz 20,9-10). Pomembno je, da vsakemu grehu sledi kazen.

Von Rad poudari še drugo potezo duhovniškega avtorja, in sicer prepričanje, da je zanj isti Bog stvarnik sveta in izraelskega ljudstva. Rojstvo ljudstva je primerljivo novemu stvarjenju (2 Mz 14,22). Dalje je za P zelo pomemben pojem »Božja slava« (2 Mz 40,34-38).

 

Dias 7

Ko opisuje osvoboditev iz Egipta, opisuje, kako Bog posega v zgodovino in tako izraža delovanje svoje slave (2 Mz 14,4). O Božji slavi govori tudi Ezekiel, prerok v izgnanstvu (Ezk 1,4; 10,18-22; 11,22-25; 43,1-12). Bog se poveličuje sredi svojega ljudstva. Delo P in Knjiga preroka Ezekiela kažeta povezave in vzporednice, poudarjata moč Boga v trenutkih osvoboditve. To je razumljivo, če upoštevamo, da sta besedili nastali v istem času — času izgnanstva, 6. stol. pr. Kr. P velikokrat uporabi besedno zvezo »ljudstvo dežele«, (npr. 4 Mz 14,9). S tem označuje ljudi, ki niso šli v izgnanstvo, ampak so ostali v Judeji. V času izgnanstva sta bili namreč v Izraelu dve skupini ljudi: preprosti in revni, ki so ostali v Judeji tj. v deželi (z njimi tudi prerok Jeremija), in izobraženi (med njimi je bil tudi prerok Ezekiel), ki so odšli v izgnanstvo. Kasnejši redaktor je obe izročili združil.

 

Dias 8

1.3 Sinhroni študij Peteroknjižja

Vzporedno z diahronim študijem se od leta 1970 uveljavlja sinhroni pristop k študiju Peteroknjižja, ki ga zagovarja Brevard S. Childs in James A. Sanders, ki razvijeta kanonični pristop k Peteroknjižju; Paul Beauchamp, predstavnik strukturalistične analize, Jean-Louis Ska, predstavnik šole nouvelle critique in mnogi drugi.

Tudi v teh študijah in pristopih naletimo na probleme in težave: strukturalistična analiza daje pogosto prednost besedam in izrazom, pri tem pa je potrebno ločevati med središčem določene strukture in središčem semantike, oz. pomenom določenega besedila. Potrebno je razlikovati med vsebino in obliko besedila in prepoznati, da ima dinamika besedila prednost pred statičnimi prvinami ali posameznimi elementi.

Postavlja se vprašanje, kako izbrati med sinhronimi in diahronimi pristopi. Pri tem naj nam pomaga načelo, da je najboljša metoda tista, ki pojasni največ elementov Peteroknjižja, in sicer ne tako, da jih preveč poenostavlja, ampak tako, da ne prezre celovitosti, kompleksnosti besedila.

Ob koncu te kratke predstavitve zgodovine eksegeze Peteroknjižja ugotavljamo, da je potrebno poznati posamezne metode, čas in kulturne razsežnosti, v katerih so pristopi oz. metode nastale in se približati branju Svetega pisma z veliko pozornostjo do izročil in do dolge poti, ki so jo eksegeti pred nami že prehodili, da bi nadaljevali pot in poglobili poznanje svetih knjig ter njihovo teološko sporočilo.

 

2. Eksegetske metode

Beseda eksegeza izhaja iz grščine: ex-ago in pomeni »peljati ven«, »izluščiti« sporočilo iz odlomka. Eksegeza nam pomaga, da preko branja in analize pridemo do temeljnega sporočila odlomka. Vsaka eksegeza pa se mora končati s teologijo, z globljim dojemanjem Boga in odnosa med Bogom in človekom, kajti namen eksegeze je omogočiti globlje spoznanje Boga in človeka. Eksegeza Peteroknjižja je posebej pomembna, saj imamo v tem delu Svetega pisma najpomembnejša poročila o začetku stvarstva, človeštva in izraelskega ljudstva ter o njegovi veri.

Pred razlago posameznih odlomkov je potrebno predstaviti osnovne, danes uveljavljene eksegetske metode, ki so: zgodovinsko-kritična, narativna ali pripovedna, literarna, retorična in kanonična metoda. Delimo jih lahko na diahrone, tj. tiste, ki pozornost posvečajo pretežno razvoju besedila, in na sinhrone, ki besedilo analizirajo v njegovi končni obliki.

 

Dias 9

2.1 Zgodovinsko-kritična metoda

Zgodovinsko-kritična metoda se je uveljavila v času razsvetljenstva. Zgodovinska je zato, ker se zanima predvsem za razvoj besedila skozi čas. Ekseget se pri tej metodi sprašuje o izvirnosti besedil: ali je bilo od vsega začetka enako ali pa so navzoči tudi kasnejši dodatki. Razlagalec skuša najprej ugotoviti, kakšen razvoj je besedilo doživelo, nato ga zanima avtorstvo, ob koncu pa tudi kontekst, v katerem je bilo napisano. Tako želi vzpostaviti odnos med besedilom in zgodovinskim kontekstom nastanka besedila. Strokovni izraz za zgodovinsko okolje je Sitz im Leben; ta izraz je prvi uporabil Hermann Gunkel.

Metoda pa je kritična zato, ker postavlja pod vprašaj tudi vsebino: ali se je zapisano res zgodilo tako kot je napisano, ali ne? Tako se eksegetom Stare zaveze, ki uporabljajo to metodo, npr. postavlja vprašanje: ali je res Mojzes napisal celotno Peteroknjižje. Zgodovinsko-kritična metoda ugotavlja, da so nekateri opisi med seboj neusklajeni in skuša preko analize besedila pojasniti te nejasnosti.

 

Dias 10

2.2 Narativna ali pripovedna metoda

Pripovedna metoda je primerna za analizo besedil Stare zaveze, ki so pripovedne narave. Teoretični temelj je metodi postavil že Aristotel v Poetiki, kjer pravi, da so temeljnega pomena za potek pripovedi in življenjskih dogodkov spremembe tj. vsaka časovna ali prostorska sprememba ali sprememba oseb, ki so vpete v dogajanje, določa meje posameznim enotam. Od začetka do konca dogajanja ali pripovedi je mogoče opaziti večjo spremembo: iz srečne situacije v nesrečno in obratno. Glede na to opredelimo besedilo bodisi kot »tragedijo« bodisi kot »komedijo«, ki sta temelj vsake zasnove. Ekseget mora biti pozoren tako na osebe kot na potek dogajanja: kako in kdaj se dogajanje začenja, kako se razvije, kje je višek napetosti, kje se začetni problem rešuje in kje se začenja preobrat, kako napetost pada, kakšen je zaključek (gre za stopnje tako imenovanega dramskega trikotnika ali pripovednega loka). Posebna pozornost pri branju Svetega pisma pa je namenjena bralcu in pripovedovalcu, saj je bilo napisano zato, da bi ga brali oz. poslušali. Avtor besedila namreč želi posredovati določeno sporočilo in v ta namen uporabi tiste literarne prvine, ki bodo bralca pripeljale do teološkega sporočila. Odnos med piscem in bralcem je torej osrednjega pomena.

2.3 Literarna metoda

Literarna metoda ob branju ali poslušanju besedila analizira literarne elemente in prvine, ki jih pisec uporablja: metafore, prispodobe, paralelizme, antiteze in odkriva njihov pomen. Metoda se uporablja še posebej za analizo besedil in odlomkov, ki so izrazito poetične oz. simbolne narave (npr. za psalme).

 

2.4 Retorična metoda ali retorična analiza

Retorična metoda se zelo pogosto uporablja pri analizi zapisanih govorov (npr. preroških). Pri uporabi te metode je pomembno imeti pred seboj natisnjeno besedilo, in sicer zato, da bi lahko videli, kako so besede razporejene na strani. Retorična metoda išče središče odlomka, ki je običajno, ne pa vedno, povezano s temeljnim sporočilom govora. Pri tej metodi je predvsem pomembno gledati besedilo in odkrivati povezave, ki obstajajo med celotnim besedilom in posameznimi besedami v njem.

 

dias 10

2.5 Kanonična metoda

Za razliko od zgodovinsko-kritične metode, ki se zanima za diahroni razvoj besedila, kanonično metodo zanima predvsem končna oblika besedila in njen pomen. Gre torej za sinhrono metodo. Kanonična metoda poudarja pomen skupnosti, ki bere besedilo, saj je potrebno besedilo brati v veri. Skupnost je torej tista, ki razume besedilo, in se, ko na podlagi besedila pride do določenih zaključkov ali odločitev, teh tudi drži.

Vsaka izmed naštetih metod ima svoje prednosti, pa tudi meje. Pomembno je, da metodo izbiramo glede na besedilo, in ne obratno. Za analizo pesmi ali molitve je tako ustrezna literarna metoda, ne pa narativna. Ključen pa je tudi verski pristop k besedilu. Od razsvetljenstva naprej obstaja namreč poleg verskega tudi znanstveni pristop k besedilu Svetega pisma. Tako so nekateri eksegeti svetopisemsko besedilo analizirali in preučevali brez vere, le z uporabo filološke metode. Pri tem so prišli do določenih zaključkov, kar pa še ne pomeni, da so prišli do bistvenega ali globljega sporočila besedila. Sveto pismo je namreč nastalo po navdihnjenju Svetega Duha in njegov poln pomen je mogoče razumeti samo znotraj izročila, znotraj Cerkve, samo če poslušamo Svetega Duha. Vsak bralec tako pride do točke, ko se mora opredeliti do vsebine besedila, ki obravnava temeljni odnos med Bogom in človekom.

 

Pripravil: Sebastijan Cerk

Uredila: Mojca Bertoncel