Jezusov krst 2020

Na današnji praznik se spominjamo Jezusovega krsta; sveti Janez Krstnik ga je krstil v vodah reke Jordan. Čeprav ni imel nobenega madeža, katerega bi se moral očistiti, se je hotel podvreči temu obredu na enak način, kakor se je podvrgel drugim zahte­vam zakonov, ki pa ga prav tako niso obvezovali. Ko je postal človek, se je podredil zakonom, ki določajo človeško življenje, ter tistim, ki so veljali v izraelskem ljudstvu. Bog je Janeza Krstnika izbral, da bi ljud­stvo pripravil na prihod našega Odrešenika. Janez je energično izpolnjeval svoje poslanstvo preroka ter spodbudil veliko spokorniško gibanje kot neposre­dno pripravo na mesijansko kraljestvo.

Sveti Avguštin pravi, da je Gospod želel biti kr­ščen zato, »da bi s svojo ponižnostjo razglasil tisto, kar smo potrebovali mi«. Jezusov krst je odprl pot krščanskemu krstu, ki ga je neposredno ustanovil Jezus Kristus, čeprav so bili elementi krstnega obreda določeni postopoma, ter ga je na dan svojega vnebohoda postavil za uni­verzalni zakon: Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji. Pojdite torej in poučite vse narode: krščujte jih v ime Očeta in Sina in Svetega Duha.

Pri krstu prejmemo vero in milost. Dan, ko smo bili krščeni, je bil najpomembnejši dan v našem ži­vljenju. Tako kakor »suha zemlja ne daje sadov, če ne dobi vode, tako tudi mi, ki smo bili kakor posušeno drevo, brez tega zastonjskega dežja od zgoraj nikoli ne bi obrodili sadov življenja«.  Preden smo prejeli krst, so bila nebeška vrata za nas zaprta in nismo imeli mo­žnosti obroditi niti najmanjšega nadnaravnega sadu.

Danes je prav, da se zahvalimo za prejem tega nezasluženega daru, ter da se veselimo tolikih dobrin, ki nam jih je dal Bog. »Hvaležnost je prvo čustvo, ki se mora v nas roditi iz krstne milosti; drugo čustvo je veselje. Nikoli ne bi smeli razmišljati o svojem krstu, ne da bi globoko občutili notranje veselje.«

Hvaležni moramo biti, ker je bil v trenutku preje­ma krsta iz naše duše izbrisan madež izvirnega greha ter vsakega drugega greha, če je obstajal. Krstna voda pomeni in dejansko uresniči to, na kar spomi­nja naravna voda: čistost in očiščenje od slehernega madeža in umazanije.

»Po zaslugi zakramenta svetega krsta si postal svetišče Svetega Duha: naj ti ne pride na misel« – nas opominja sveti Leon Veliki – »s svojimi slabimi dejanji pregnati tako plemenitega gosta in se zopet podvreči služenju hudiču: kajti cena zate je Kristusova kri.«

Krst nas je vpeljal v krščansko življenje. To je bilo resnično rojstvo v nadnaravno življenje, v novo živ­ljenje, katerega so oznanjali apostoli in o katerem je Jezus govoril.

Rezultat tega novega življenja je nekakšna posvetitev človeka ter sposobnost obroditi nadna­ravne sadove.

Dostojanstvo krščenega človeka je v običajnem življenju na žalost pogosto nekako zastrto. Zato se moramo truditi živeti skladno s tem dostojanstvom, kakor so ravnali svetniki.

Pri krstu se preko izlitja Svetega Duha zgodi ču­dež novega rojstva. Krščenec se rodi v novo življenje, v življenje Boga, zato je njegov »otrok«.

V Cerkvi nihče ni osamljen kristjan; od kr­sta naprej je kristjan del nekega ljudstva in Cerkev je zanj resnična družina božjih otrok. »Bog je hotel ljudi posvečevati in zveličati ne posamič in brez vsa­kršne medsebojne zveze, temveč jih je hotel narediti za ljudstvo, ki bi ga v resnici priznavalo in mu sveto služilo.« Krst je kakor vrata, skozi katera se vstopi v Cerkev.

V Cerkvi smo prav s krstom vsi poklicani k sve­tosti, vsakdo v svojem lastnem stanu in v svojih okoliščinah. »

Druga resnica, tesno povezana s tem, da smo kri­stjani udje Cerkve, ima zakramentalni značaj, »du­hovno in neizbrisno znamenje«, vtisnjeno v dušo.

Je kakor pečat Kristusovega lastništva nad dušo kr­ščenega. Kristus je našo dušo vzel v posest v trenut­ku, ko smo bili krščeni. On nas je s svojim trpljenjem in smrtjo rešil greha.

Ob teh razmišljanjih lahko dobro razumemo željo Cerkve, da bi otroci čim bolj zgodaj prejeli te božje darove. Cerkev je vedno vztrajala, naj starši čim prej krstijo svoje otroke. To je praktičen izraz vere. Ne pomeni napada na svobodo otrok, na enak način, kakor jim ni bila storjena nobena krivica, ker so jim starši dali naravno življenje, ker so jih hranili, umivali in zdravili, ko otroci še niso mogli sami pro­siti za te dobrine. Nasprotno, otroci imajo pravico prejeti to milost.

Pri krstu je v igri nekaj neskončno večjega od katere koli druge dobrine: to sta milost in vera, in večno rešenje. Samo nevednost in speča vera njihovih staršev, že kristjanov, sta lahko pojasnilo za to, da mnogi otroci ostanejo prikrajšani za največji dar v njihovem življenju. Danes se k Bogu dviguje naša prošnja, naj ne dopušča, da bi se to dogajalo.

Hvaležni moramo biti svojim staršem, ki so nam že kmalu po rojstvu omogočili, da smo prejeli ta sve­ti zakrament.

V naši družbi je vedno več ljudi, ki zaradi različnih vzrokov niso bili krščeni kot otroci. Včasih se to zgodi, ker se staršem zdi, da morajo prepustiti odločitev otrokom, ko bodo odrasli, ali se bodo dali krstiti ali ne. Na tem mestu ne bom razpravljal o takšni odločitvi. Opozoril bi le na veliko tveganje, in sicer: ti otroci bodo odrasli, ne da bi se kdorkoli odločil, ne v eno ne v drugo smer. Starši se s tem ne ukvarjajo več, ker pač mislijo, da to ni več njihova dolžnost, otroci pa, ker morajo misliti na druge stvari in tudi zato, ker še ni postalo del našega vsakdanjega razmišljanja, da se mora človek sam zavzeti in se hoteti dati krstiti. Tako se ustvarja nevarna praznina. Nekateri se zavedo, da niso bili krščeni in birmani, šele, ko se začno pripravljati na poroko. Sicer je pa tudi to že velika milost, ker jih veliko preskoči tudi to priložnost in pridejo do konca življenja, ne da bi o tem sploh kdaj razmišljali.

Prav zato, da bi šla naproti temu stanju, daje danes Cerkev velik pomen t. i. »uvajanju odraslih v krščanstvo«. To ponuja mlademu ali pa odraslemu nekrščenemu človeku priložnost, da se sam svobodno pouči, pripravi in odloči. Treba je prekiniti s prepričanjem, da naj bi bil krst nekaj, kar je le za otroke. Krst izrazi svoj polni pomen prav takrat, ko ga človek osebno hoče in se zanj odloči. Pomeni namreč svobodno in zavestno pripadnost Kristusu in Cerkvi. Seveda pa nikakor ne smemo podcenjevati veljavnosti in daru, ki ga prinaša dejstvo, da so mnogi krščeni kot otroci. Sam sem hvaležen staršem, da so me dali krstiti že nekaj dni po rojstvu. Ni isto živeti svoje otroštvo in mladost v posvečujoči milosti ali pa brez nje!

Veliko milosti in odločitve za življenje po krstu vam želim!

Ervin Mozetič