Današnji evangeljski odlomek pripoveduje o Jezusovem srečanju s človekom v shodnici, ki je imel suho roko. Jezus premakne njegovo obzorje in mu naroči, naj stopi v sredo in ga ozdravi. Ta čudež je vzbudil med farizeji kritike, saj je bil tisti dan sobota. V tem odlomku lahko najdemo dve hudi duhovni bolezni.

Prva je sprijaznjenost bolnega človeka. Taki  so  tudi mnogi kristjani in katoličani, ki so brez navdušenja. K maši gredo vsako nedeljo, a se raje ne ‘vmešavajo’, vero imajo zaradi lastnega zdravja, ne čutijo pa potrebe, da bi jo delili z drugimi. Tako ostaja vsak pri sebi doma in je glede svojega življenja miren. Včasih tudi kaj naredi, a ga drugi pograjajo, da je bolje ne tvegati. To je bolezen lenobe, lenobe kristjanov. Ta drža, ki hromi apostolsko gorečnost, iz kristjanov naredi nepremične in mirne osebe, a ne v dobrem pomenu besede, pač pa tako, da jih ne skrbi, da bi šli ven in oznanjevali evangelij. To so omrtvičeni ljudje.

Omrtvičenje je negativna izkušnja. Tisto ‘nevmešavanje’ postane duhovna lenoba. Ta pa je žalost, zato so ti kristjani žalostni, niso svetle, temveč negativne osebe. Vsako nedeljo gredo k maši, a obenem pravijo: ‘Prosim, ne moti’. Nimajo apostolske gorečnosti, zato Cerkvi ne služijo in ne naredijo nič dobrega. Ti kristjani so egoisti, živijo le zase. Greh lenobe je v nasprotju z željo, da bi novost Jezusa prinesli tudi drugim; to pa je novost, ki je bila meni dana zastonj. Za lenobo bi lahko rekli, da je odsotnost ali pomanjkanje zavzetosti, delavnosti in gorečnosti. Len človek ponavadi ni srečen. Maločesa se loti, ker ga je strah možnih ovir in ker ima odpor do vsega, kar vključuje kakšen napor. Posledično pa je prikrajšan za zadovoljstvo in veselje ob doseženih rezultatih in ob razvijanju svojih sposobnosti. Lenuh je človek, ki zakopava svoje talente, pravi Tomaž Špidlik. Lenoba je v  večini primerov rezultat pomanjkanja ljubezni, ki je vzrok za nemotiviranost in strah pred odgovornostjo!

Drugi greh, ki ga najdemo v današnjem evangeljskem odlomku, in sicer ko farizeji grajajo Jezusa, ker je ozdravljal v soboto, je formalizem. V slovarju slovenskega knjižnega jezika beremo, da je formalizem  pretirano poudarjanje oblike ali predpisov na škodo vsebine. Skratka gre za hinavščino.

 To je greh kristjanov, ki ne dopuščajo prostora za Božjo milost, pred njo zapirajo vrata. Njihovo življenje sestoji le iz tega, da imajo urejene vse dokumente in potrdila. Ljudje, ki jih zanimajo le formalnosti, so hinavski kristjani. Po njihovo se ob sobotah ne bi smelo delati čudežev, saj Božja milost ob sobotah ne sme ‘obratovati’. Tudi teh vernikov je v Cerkvi veliko. Prvi, tisti, ki imajo greh lenobe, niso zmožni iti naprej s svojo apostolsko gorečnostjo, ker so se odločili ustaviti se sami v sebi, v svojih žalostih, zamerah in podobnem. Ti niso zmožni prinašati zveličanja, ker vrata pred zveličanjem zapirajo. Zanje štejejo le formalnosti. Besede, ki jih imajo največkrat pri roki, so: ‘To se ne sme’.

Tudi mi smo večkrat leni in smo večkrat hinavci. To sta skušnjavi, ki prideta. Moramo pa ju prepoznati, da se ju lahko ubranimo. To je krščanska pot, pot apostolske gorečnosti. Približati se mnogim, ki so ranjeni. Ta ‘način Jezusove besede’ je mnogo lepši kot drža lenobe ali drža hinavščine.

 Pripravil: Ervin Mozetič