Zelo pogosto dandanes slišimo tarnati starše, da je bilo vse njihovo dosedanje prizadevanje pri vzgoji zaman, saj so otroke učili živeti po veri, sedaj pa živijo čisto drugače. Morda živijo  v izvenzakonski skupnosti, ne molijo, ne hodijo v cerkev, ne pošiljajo svojih otrok k verouku …

Zastonj, pravijo učitelji, so naša prizadevanja po najnovejših pedagoških načelih in pravilih. Učencev nič ne zanima, zlasti ko pridejo v puberteto, razen pohajkovanje, računalnik in telefon.

Zastonj, pravijo duhovniki, je vse naše pridiganje in poučevanje pri verouku, pri pripravi na zakramente in ob drugih prilikah. Ljudi je vedno manj v cerkev, vedno manj prejemajo zakramente, zlasti se ne poročajo cerkveno, ne dajejo krstiti svoje otroke, ne prosijo za zakramente pred smrtjo … Včasih je mladinska pastorala po župnijah cvetela, danes pa je skoraj ni več!

Nehote se vprašujem:  “Ali je Božja beseda danes res tako nezanimiva in neučinkovita? Zakaj Bog tu ne poseže vmes z nekim konkretnim znamenjem, da bi ljudje verjeli?”

Lahko si mislimo, da so učenci težko razumeli, da ostane toliko semena, torej božje besede, brez sadu. Tudi mi težko razumemo, kar Jezus pove v tej priliki. Pripoveduje namreč, da seme, ki ga seje Bog sam, pada na kamnita tla, na plitko zemljo, med plevel, da ga nekaj daje samo tridesetodstoten sad, nekaj šestdesetodstoten in samo majhen del stoodstotnega. In vendar se Jezusu taka setev ne zdi problematična ali celo nesmiselna, kot se večkrat nam zdi po naših merilih.

Prilika o sejalcu nam govori, da je od nas odvisno, kaj bomo naredili iz tega, kar nam Bog podarja.

A prilika ima še drugo sliko – sejalca, ki predstavlja Boga. Tudi to je podoba, ki naj bi jo vzeli zares. Bog je strašansko radodaren. Ko seje, ni preračunljiv, ne skopari s semenom. Verjame v še tako slabo zemljo, želi ji dati priložnost, da enkrat obrodi.

Tako gleda Bog na nas. Ne vpraša najprej, kdo hoče poslušati, ampak najprej da priložnost vsakemu, da sliši. Potem pa pravi, če hočeš, vzemi za dobro, če nočeš, pusti.

Tako se pri sv. maši daruje za vse. Ne vpraša, ali smo vsi pripravljeni.

Nepreračunljivost, velikodušnost, darežljivost. Vera v človeka! Bog upa do zadnjega, da bo dobra beseda, ljubeznivost, dobrota padla na rodovitno zemljo in obrodila stoteren sad. Videti možnost v drugem. Nikoli obupati, vztrajno deliti dobroto – to je božja logika. To je logika božje ljubezni.

Bog daje vsem iste možnosti, daruje se za vsakega izmed nas. Res, kako bi bilo lepo, da bi tudi mi bili vsaj malo podobni Bogu in se radostno in nepreračunljivo darovali vsem! Da bi oznanjali Božjo besedo in ljubezen vsem okoli nas, ne glede na sprejetje pri drugem. A je to tako težko…

Na drugi strani mi evangelij govori tudi o tem, kakšna zemlja sem sam. Dostikrat sem kot pot, cesta, ki nenehno hiti, da bi kam dospela in v naglici nima časa, da bi se ustavila ob najpomembnejših rečeh. Hudo mi je, ker vem, da si čez dan premalo časa vzamem za svojo dušo in vem, da je podhranjena. Tako tudi Božja beseda dostikrat ne more zaživeti. Drugikrat sem kot kamnita, plitva zemlja, na kateri seme hitro zraste, a tudi hitro ovene. Hitro se nad čim navdušim, a prav tako hitro se pogosto tudi ohladim. Preveč se prepuščam čustvom. Manjka globine in stalnosti, kjer bi vera počasi, a vztrajno rasla. Spet drugič me ovira trnje – skrbi tega sveta. Ko dopustim, da vsakdanje življenje, pehanje za dosego nekaterih ciljev zaduši mojo skrb za višje, duhovne stvari. In včasih sem, hvala Bogu, tudi rodovitna zemlja, kjer dobi seme prave pogoje, da zraste in nahrani še druge.

A še toliko je treba pospraviti, toliko trnja populiti, toliko dobre zemlje nanesti …

Pripravil: Ervin Mozetič