Kdo je moja mati …? Ali se Jezus s temi besedami od­daljil od nje, ki je njegova mati, njegova telesna mati? Ali jo morda hoče pustiti v senci skritosti, ki si jo je sama izbrala? Zdi se, da bi to mogli sklepati iz zvena besed. A potrebno je vedeti, da se novo in drugač­no materinstvo, o katerem Jezus govori učencem, na poseben način dotika ravno Marije. Jezus jo ljubi na čisto poseben način zaradi krvne vezi, po kateri je Marija njegova telesna mati. Toda Jezus jo ljubi še bolj ter je še tesneje povezan z njo zaradi Marijine tenkočutne zvestobe njeni poklicanosti, zaradi po­polnega izpolnjevanja božje volje.

Kakšno veselje je s tako močnimi vezmi pripadati tej novi Jezusovi družini! In kako radi se moramo imeti vsi, ki smo zedinjeni z vezmi vere in poklicanosti in sledimo Božji volji! Samo tako razumemo besede iz Svetega pisma: brat, ki mu njegov brat pomaga, je kot utrjeno mesto. Nič se ne more postaviti po robu ljubezni in bratstvu, kadar ju pravilno živimo. Moč ljubezni je opora, ki nas drži pokonci v izpolnjevanju dolžnosti.

Marija nas ljubi, zato jo moramo večkrat poklicati: “Mati”. Naj nam pomaga, da bomo vedno blizu njenega Sina.

O današnji božji besedi ne morem premišljevati drugače, da ne bi premišljeval o Mariji, saj je ona spolnjevala Božji voljo. O Mariji ne moremo premišljevati drugače kot o materi.

Njena materinskost se širi preko tistega ‘novega sina’ na celotno Cerkev in na vse človeštvo.  Jezusove besede imajo zelo velik pomen v našem času, v katerem je občutek osirotelosti v  svetu globoko prisoten. Svet se zdi sirota. Toda Jezus nam pravi: ‘Ne puščam vas sirote, dajem vam mater.’

To je tudi naš ponos: imamo mater, ki je z nami, ki nas varuje, ki nas spremlja in nam pomaga tudi v težkih časih ter slabih trenutkih.

Kako je lahko Marija postala tako popoln zgled matere? Kako je v sebi lahko tako čudovito  uresničila svoje materinstvo? Odgovor so ravno Jezusove navidezno ostre besede iz današnjega evangelija: “Kdo so moja  mati, kdo so moji bratje? Kdor spolni voljo mojega očeta, ta mi je brat in sestra in  mati.”

Izpolniti očetovo voljo, je torej za Jezusa temelj materinstva. In res lahko vidimo v Mariji čudovito lepoto, ko vztraja v prizadevanju, da v vsakem trenutku izpolni  Božjo voljo. Vedno znova reče, “zgodi se”. Danes lahko v njej kot naši materi občudujemo njeno čudovito potrpežljivost in vztrajnost v tridesetletnem molku  njenega sina. Vztraja, ko  se komaj kaj oprijemljivega zgodi, da bi mogla verjeti, da je resnično božja mati. Vztraja  tudi v trpljenju, ko spremlja Jezusa v javnem delovanju. Trpi, ko mu nasprotujejo, trpi, ko  ga ne sprejmejo, trpi, ko ga obsojajo, a ona vztraja, da le izpolni Očetovo voljo. In v vsem  tem je naša mati. In nazadnje je mati, ki sprejme v naročje svojega sina, obsojenega  zločina.

Čudovita mati, ki nam najprej ljubeče govori z Jezusom: “Ne puščam vas sirot. Tu sem z  vami, kakor moj Sin, do konca sveta.”

Ruski menihi pravijo, da se moramo v trenutkih duhovnega nemira zateči pod plašč svete Božje Matere. Mati nas tako sprejme, nas varuje in  skrbi za nas. Ta Marijina materinskost pa gre tudi onstran nje, je nalezljiva. Iz nje izhaja še druga materinskost, ki je materinskost Cerkve: “Cerkev je mati. Naša sveta mati.”

Cerkev nas rodi v krstu, vzgaja nas v svoji skupnosti. Ima držo materinskosti, blagosti, dobrote.

Mati Marija in mati Cerkev znata ljubkovati svoje otroke in jim dati nežnost.

Ko si želimo Marijine nežnosti, ne  pozabimo, kje je Marija črpala moč. Svoje materinskosti ni mogla uresničiti in v polnosti  zaživeti drugače, kot v zaupni pokorščini božji volji. Le kdor spolni voljo nebeškega očeta, je lahko materinski. Stopimo v njeno šolo.

In vendar je brez Njene priprošnje ne bomo zmogli, zato recimo: “Marija, ljubeča mati, prosi za nas. Marija, zgled ljubeče matere Cerkve, prosi za nas. Marija, pomoč v naših stiskah in nemoči, prosi za nas.”