Petek, 31. januar: Gorčično zrno

Objavljeno: 29. 01. 2020

|

Petek, 31. januar: Gorčično zrno

Evangelij po Marku  nam spregovori o Božjem kraljestvu. Jezus prikaže to resničnost v prilikah iz vsakdanjega življenja.

Zanimiva  je ravno današnja  prilika o gorčičnem zrnu, ki je najdrobnejše od vseh semen, a v sebi ima moč, da zraste v drevo in postane lepo zatočišče za različne ptice. Morda se sami večkrat počutimo kot drobno gorčično zrno brez neke prave vrednosti. Toda, ko dovolimo, da nas usmiljeni in vsemogočni Bog prežari s svojo milostjo, lahko iz tega, kar ni nič, nastane nov človek, ki s svojimi majhnimi deli spreminja svet. Pomembno je, da zaupamo svojo rast in rast naših bližnjih Bogu, ki je vedno z nami, ki bdi nad nami, da vse poteka tako, kot mora. Žal pogosto ne sledimo Bogu, včasih se mu celo upiramo in s tem zaviramo rast Božjega kraljestva v nas. Premalo se zavedamo, kako pomembna je njegova milost za našo rast. Božja milost je podobna soncu, brez katerega bi bil svet v hipu pogubljen, postal bi gmota večnega ledu v najbolj črni temi. Tudi naša duša, bi brez Božje milosti bila v neskončni duhovni temi. Že to, da se ne odpremo Božji milosti, ji naredi veliko škode, saj izgubi stik z virom luči in moči. Božje kraljestvo nam je podarjeno, zato se mu odprimo z vsem srcem in mu dopustimo, da zraste v nas kot neizmerni vir moči, ki nas bo vodil skozi življenje in nas varno pripeljal v srečno večnost.

Božje kraljestvo je zagotovo v polnosti uresničeno v Jezusu, in v njem se razodeva tudi vsa zapletenost njegove rasti.

Jezus je dejansko videti kot neznatno gorčično zrno, neugledno in nepomembno. Kot smo ugotavljali, ga prav zaradi te neugledne podobe večina ne more sprejeti. Moti jih zaradi drugačnosti, samostojnosti in upornosti. Nič ni podoben pričakovanemu Odrešeniku. Biti bi moral mogočen in ceniti njihove želje po samostojni državi, podpirati bi jih moral brez kritike – moral bi znati hvaliti, upreti bi se moral Rimljanom in na silo pokazati svojo moč – on pa govori o ljubezni do sovražnikov.

Tako nastopa božje kraljestvo v Jezusovi podobi. Nič ni tako, kot bi si želeli, razen čudežev v korist ljudstva. Tako nepredvidljiva in težko sprejemljiva je tudi podoba božjega kraljestva, ki si jo želi uresničiti Bog v naših življenjih. On nas vabi na pot rasti, božjega kraljestva v nas in med nami. Zato vprašujem: Ali znamo brati znamenja božje ljubezni v križih, ki nas doletijo? Ali zmoremo v vsakem trpljenju verjeti, da nas Bog ljubi in pripravlja za čudovitejšo podobo kakor je to pri gorčičnem zrnu?

Pot rasti božjega kraljestva med nami ne more biti drugačna od Učiteljeve. Če je učitelj trpel, potem bomo tudi mi. Če pa trpimo zaradi zvestobe Gospodu, zaradi tega, ker smo mu podobni v drugačnosti, samostojnosti in upornosti zaradi ljubezni, pa smo lahko hvaležni, da po nas raste božje kraljestvo v nas in okoli nas. Ne bojmo se torej preizkušenj! Bodimo brez strahu zvesti njegovim načrtom!

In kje je vera v božje kraljestvo, ki klije in raste, da sami ne vemo kako? Zakaj ne prosimo, naj Bog ustvarja božje kraljestvo, naj daje rast in prebuja hrepenenja. Zakaj mi sami zatremo vsa hrepenenja s tem, da vase in v druge ne verjamemo?

Ob tem pa se ob priliki sprašujem: Kako da človek ne vidi čudovitih možnosti, ki so še pred njim? Mar ni bolj žalostno, če moram reči, da sem na cilju in ničesar več ne zmorem? Ali ni lepše, da si o sebi predstavljam, da lahko ustvarim še veliko. Kaj konkretno to pomeni?

Pot ni nikoli končana.

Nikoli ne recimo, da smo že tam. Vedno smo na poti. Bog nam kaže cilj in način, kako naj po njej hodimo do cilja. Odgovor lahko najdemo samo v poslušnosti njemu, vse ostalo je lenoba!

Pripravil: Ervin Mozetič

Povej naprej.