1 Mz 11,1-9

PPS: Zgodovina babilonskega stolpa

Dias 2

To je zadnja izmed velikih predzgodovinskih jahvističnih pripovedi, vendar kljub temu znotraj celote zavzema svoj poseben pomen. Tudi tu ima materija antično ozadje, katerega pisec obdela, izpili in razčleni. In tako izdelana, ta se perikopa lepo umešča v jahvistino predzgodovino, ne toliko zaradi podrobnosti, kot zaradi osrednje misli. Avtor je z veliko svobode spojil predzgodovino, različne tradicije in se je bolj osredotočil na teološko orientirano celoto, kot pa na harmoničnost posameznik fragmentov.

1-4. V izvoru je imelo celotno človeštvo en sam jezik in eno samo govorico. Odpravijo se na pot (ni rečeno odkod) in najdejo veliko ravnino, kjer so se ustalili. Šenarska dežela = Babilonija (Prvenci njegovega kraljestva so bili Babilon, Ereh, Akád in Kalne v šinárski deželi (1 Mz 10,10), prim. 1 Mz 14,1.9). Ta uvod razodeva nekakšen pronicljiv pregled zgodovine: velike migracije začenjajo ustvarjati različne nacionalnosti. Skrivnostno se začno premikati ogromne celote; stopijo iz temačnega obdobja brez zgodovine, da bi dosegli luč zgodovine in povzpeli na višji nivo civiliziranosti.

dias 3

Ti ljudje se ne sistematizirajo tako kot prej; težijo k enotnosti in slavi. Zato začno graditi veliko mesto in stolp, veličastno arhitekturno delo. K temu gigantskemu delu jih animira velika vnema, življenjski optimizem prvotnih mladih ljudstev. Tako mesto vstane kot znamenje njihove močne zaverovanosti vase, stolp pa kot znamenje njihove želje po slavi. Ker so sposobni v svojem odkrivanju, so uporabili smolo namesto malte. Ta material je običajen za Mezopotamijo. Avtor, ki je sicer za zidanje velikih zgradb vedno uporabljal skale, opominja na to razliko v tem primeru še z nekim drugim namenom: material, ki ga ljudje uporabljajo za svoj orjaški projekt je krhek in netrden.

Trditev, da se mora stolp dotikati neba ni tako pomembna. Je samo način izražanja za izredno visoke stavbe. Tu ni govora o tem, da bi ljudje radi napadli nebo, Božje domovališče. To si razlagamo kot prefinjenost izražanja, s katerim se direktno ne predstavi motiv te gradnje kot nekaj nezaslišanega, ampak kot nekaj, kar kaže sposobnost človeka, z ene strani spodobnost koncentriranja vse energije v eno stvar, z druge pa iskanje slave t.j. naivnega samopoveličevanja. V tem delu je govora tudi o naslednjem: Avtorjeva sodba v tem kontekstu že vidi upor proti Bogu, prikrito upornost, ali pa vsaj prvi korak proti njemu.

Dias 4

5-7. »Gospod stopi dol.« Tu je govora o Bogu vsega sveta in človeštva. Bog se približa ne zato, ker bi bil kratkoviden, ampak zato, ker živi v nedostopnih višavah, medtem ko je človeško delo bedno. Božje oko vidi vse do konca poti po kateri hodi, možnosti in vse skušnjave, ki jih taka zarota prinaša. Človeštvo, čeprav se v sebi še vedno čuti kot celota, ima svobodne roke za karkoli, t.j. tudi za neumnost, norost, nesmisel. Zato je tudi Božje dejanje, za katerega se Bog odloči, hkrati kaznovalno in preprečevalno na način, da kasneje, ko bi prišlo še do večje izroditve, ne bi bilo potrebno poseči po še bolj strogi kazni. Človeškemu izrazu »dajmo, delajmo« sedaj ustreza Božji izraz »dajmo, stopimo dol«. Plural v Božjih ustih predpostavlja nekakšen panteon, svet bogov. Izraelski miselnosti ni bilo tuja ideja nekakšnega zbora okrog nebeškega kralja, ena od najbolj popularnih zamisli Stare zaveze. (prim. 1 Kr 22,19s; Job 1,6).

Dias 5

8-9. Bog razbije enotnost človeštva; zmeša njih jezike, tako da se morajo ljudje, ki se sedaj ne razumejo več, razkropiti. Tako je sedaj človeštvo razkropljeno, t.j. razdeljeno na mnoštvo ljudstev. Tako vse do danes ostaja v imenu mesta spomin na to preprosto Božjo sodbo. Gotovo pa ta interpretacija imena Babél (mešanica, ki izhaja iz besede balal à zmešati, pomešati) in točna etimologija besede, pač pa svobodno izmišljena iz ljudskega izročila. Babél namreč po točnem prevodu pomeni »Božja vrata«.

Ko je že bilo omenjeno na začetku, je ta pripoved sestavljena iz dveh delov, med seboj podobnih, skupaj skrpanih, t.j. pripoved o gradnji stolpa (človeštvo zida stolp zato, da bi si ustvarilo ime) in druga o gradnji mesta (sezida mesto, da se ne bi razkropili; zato Bog zmeša njih jezike, jih razkropi po zemlji). Toda kasneje so razlagalci Svetega pisma to idejo zavrgli v korist enotnosti teksta.

Dias 6

Zaključek

Ta pripoved kaže na začetno zgodovino človeka na splošno. Kaže na to, kako so ljudje v svoji želji po slavi, enotnosti in napredku, ko so se opirali in zanašali samo na svoje moči, postavili proti Bogu, zato zdaj živijo razkropljeni v zmedenosti, ki ne omogoča sporazumevanja. Tako imamo pred seboj odlomek zgodovine človeške civilizacije – Babilonija je tu mišljena kot središče in izvor civilizacije –, zgodovine, ki ni vrednotena sama po sebi, pač pa kaže na upor človeka proti Bogu in v kateri se aktualizira Božja kazen. Razkropitev ljudstev, ki jo ta pripoved predstavlja kot žalosten finale, ni bila želja Boga, ampak kazen za upor proti njemu.

Pripravil: Sebastijan Cerk