Nedelja, 2. februar: Jezusovo darovanje – svečnica

V evangeliju me posebno nagovarja Simeonova napoved o nastopu Odrešenika. To je druga napoved, ki je je deležna Marija. Prvič ji angel napove, da bo spočela od Svetega Duha, drugič ji starček Simeon napove, da bo njeno dušo presunil meč. Ob prvi napovedi sprašuje, kako se bo to zgodilo. V drugo pa se niti ne čudi niti ne sprašuje. Kot da ji je že vse znano. Kako to, se sprašujem. Če se postavimo v vlogo Marije, nam bi takšno prerokovanje pokvarilo praznik. Zakaj mora biti vesel dan, ki je že tako prežet s težo darovanja in odpovedovanja, zaznamovan še z napovedjo trpljenja. Nam bi se oz. se nam verjetno ob takih trenutkih vsaj za nekaj časa podre svet. Mar ne more biti vsaj enkrat mir s tem trpljenjem? Mariji je bilo trpljenje očitno zelo logično. Kdor sledi Svetemu Duh, ga bo spremljalo trpljenje. Pa vendar, kako to, da ne sprašuje, kaj se bo zgodilo, kako bo trpela? Marija je torej vedela, da jo čakajo preizkušnje. Lahko predvidevamo, da je tudi napovedi o trpljenju niso presenetile. Najbrž je sprejela dejstvo, da bo trpljenje njena stalna spremljevalka.

Današnji dan bi lahko razumeli kot napoved praznika Žalostne Matere Božje. V napovedi, da bo njeno dušo presunil meč, je nastala misel o sedmih mečih, Mariji sedmih žalosti. Simeonova prerokba, da bo njeno dušo presunil meč, vključuje: beg pred Herodom v Egipt, bolečino, ko se Jezus kot dvanajstleten izgubi oz. ga pogreši, njeno srečanje z Jezusom na križevem potu, njeno stojo pod Sinovim križem, bolečini, ko ji mrtvega Sina položijo v naročje in ko ga položijo v grob. Na kratko razmišljajmo ob vsakem trpljenju.

Prvi meč predstavlja Simeonovo prerokbo o trpljenju. Trpljenje že, a zakaj je o njem potrebno razpravljati že v prvih dneh po rojstvu. Počakajmo s problemi, bi danes rekli! A ne, s trpljenjem je potrebno živeti ves čas, to je Marijin odgovor.

Drugi meč je beg v Egipt. Tiha, nepoznana, skromna, morata starša bežati v Egipt. Že ta nesmisel je hudo trpljenje. Mogoče večje od tega, da se morata nepoznana skrivati.

Tretji meč je bolečina Marije in Jožefa, ki ju skrbi za odraščajočega otroka. Kje je, zakaj ni z njima, kaj se z njim dogaja?

Četrti meč je srečanje matere in sina na križevem potu. Napovedi se uresničujejo. Da so vsi proti njemu, da je pogreznjena v množico, ki zmerja Božjega služabnika. Kakšna bolečina, kakšno trpljenje. V breznu podivjane množice, ko niti učencev nima za seboj, to je trpljenje brez primere.

Peti meč je stati pod križem. Razumela bi, ko bi smrt svojega sina pričakala vsaj v krogu najožjih – vsaj dvanajsterih. A pod križem je le še Janez. Bogu ne zmanjka ‘domišljije’, ko gre za trpljenje.

Šesti meč je sprejeti mrtvega sina v naročje in sedmi je polaganje v grob. Tu je dokončno dozorelo tudi Marijino spoznanje. Prav na koncu. Tudi ona se izroča v Očetov objem. To je skrivnost njene moči v trpljenju – Bogu se je popolnoma darovala. Če se na začetku pot darovanja in sprejemanja trpljenja le začne, to pot Marija na koncu dopolni. A ves čas z jasno mislijo: Sebe in svojega Sina v celoti izroča Bogu Očetu.

To je skrivnost tudi našega življenja, resničnega darovanja, v katerem je mogoče sprejeti vse trpljenje, ki nam je pripravljeno. Sprejeti trpljenje do konca?! Kakšen izziv. Darovati se Bogu, popolnoma, kdo bo zmogel? Vse je mogoče le, če se popolnoma prepustimo Očetovi volji, vržemo v njegov objem. Da bi le zmogli.

Pripravil: Ervin Mozetič