Ponedeljek, 3. februar: Jezus ozdravi obsedenca iz Gerase

Jezus ozdravi obsedenca v Gerasi. Izgnani demoni gredo v svinje. Človek, očiščen od nečistega duha, vstane, je normalen, zopet je v miru. Jezus mu reče: Pojdi  oznanit Božje usmiljenje, kar ti je dobri Bog naredil. Povej jim vse, kar je Gospod naredil zate v svojem usmiljenju. In začel je oznanjati vse, kar je Jezus  naredil zanj. Veselje oznanjanja usmiljenja, pripovedovanja o Bogu, ki ga je osvobodil, da je zopet lahko postal on sam! To je dvignilo veliko veselje!

In za nas sledi vprašanje: Kako mi oznanjujemo Božje usmiljenje?

Tisti, ki je prejel usmiljenje, ga bo oznanjal. In če ga nisi prejel, zanj prosi: srečni so tisti, ki prosijo darove v duhovnem življenju, zakaj dobili jih bodo. Ne se užalostiti, ne nehati – prositi v Cerkvi, gotovo boš nekje v Cerkvi našel. Prosi kot berač. Prosi brate, pokažite mi usmiljenje. Ko ga prejmeš, si ga sposoben dati tudi drugim.

Ko nam Jezus oznani svoje usmiljenje, to v nas dvigne ogromno veselja, veselja Sv. Duha. To je tuš Božje ljubezni. Pri krstu, sv. spovedi… A ste odprli svoja ušesa, oči? V Jezusa Kristusa je Oče položil vso svojo ljubezen. Blagor nam, če mi to vidimo!

Jezusa so po ozdravitvi obsedenca prosili, naj odide iz njihovih krajev. Naj nikoli ne zapademo v pregreho, da bi Jezusu rekli, naj odide iz našega življenja, ker bomo zara­di krščanskega vedenja v kakšni okoliščini izgubili javno funkcijo, delovno mesto ali utrpeli kakršno koli materialno škodo. Nasprotno, večkrat moramo Gospodu reči, z besedami, ki jih duhovnik v tišini izgovori pred obhajilom pri sveti maši: daj, da bom vedno živel po tvojih zapove­dih, in ne pusti, da bi se kdaj ločil od tebe. Bolje je biti s Kristusom brez ničesar, kakor biti brez njega in imeti vse zaklade tega sveta hkrati.

Cerkev dobro ve, da je samo Bog, kateremu služi, odgovor na naj­globlje hrepenenje človeškega srca, katerega zemelj­ske dobrine nikdar docela ne nasitijo. Vse zemeljske stvari so sredstva, s katerimi se lah­ko približamo Bogu. Če ne služijo v ta namen, ne služi­jo ničemur. Jezus je vreden več kot katera koli kupčija, več kot življenje samo.  Če iz sebe izženeš Jezusa in ga izgubiš, kam boš šel? Koga boš imel za prijatelja? Brez prijatelja ne moreš dolgo živeti; in če ne bo Jezus tvoj nadvse poseben prijatelj, boš žalosten in potrt.  V tem življenju boš izgubil veliko in vse v drugem.

Prvi kristjani in številni možje in žene so skozi stoletja raje izbrali mučeništvo, kot da bi izgubili Kristusa. Za časa preganjanj v prvih stoletjih so bile običajne kazni smrt, izgon in pregon.

Danes se ječi, koncentracijskim taboriščem ali prisilnemu delu, izgonu iz lastne domovine pridru­žujejo še druge manj pozornost vzbujajoče, a bolj bi­stre kazni: to ni več krvava smrt, temveč neke vrste civilna smrt; ne samo rasno razlikovanje v zaporu ali taborišču, temveč nenehno omejevanje osebne svo­bode ali družbena diskriminacija (,..). Bi bili mi pripravljeni, če bi bilo treba, izgubiti čast ali boga­stvo za to, da bi ostali z Bogom?

Hoja za Jezusom se ne more združevati z vsem. Treba je izbrati in se odpovedati vsemu, kar bi nam lahko preprečilo, da bi bili z njim. Za to moramo imeti v duši dobro ukoreninjeno jasno nagnjenost h grozi pred grehom in Gospoda in njegovo Ma­ter prositi, naj od nas odstranita vse, kar nas ločuje od njega: »Mati, obvaruj nas, tvoje otroke – vsakega madeža, vsega, kar nas ločuje od Boga, tudi če bomo morali trpeti, tudi če nas stane življenja.«  Čemu bi hoteli imeti cel svet, če bi izgu­bili Jezusa?

Pripravil: Ervin Mozetič