Sol je tako drobna, da se nam zdi nepomenbna. Le malo jo dodamo in je dober okus v hrani in če je ni (čeprav je je malo potrebne), takoj jed nima pravega okusa. Majhne vrednosti, nepomembna za oči, tako banalna, a brez nje bi bilo naše vsakdanje življenje drugačno, izgubilo bi okus in okusnost.

Jezus res ni mogel uporabiti boljše primere, da bi povedal, kakšen naj bo kristjan sredi tega sveta: biti “sol”. Kristjani so torej v skritih globinah svoje biti jasno prepričani o svoji istovetnosti (kdo kristjani so) in vedo, da s tem lahko dajo vsem resničnostim sveta, ki jih vsakodnevno živijo, pravi “okus”. S tem pa nočejo s svojo navzočnostjo postajati svetu pretežki, a se tudi nočejo odpovedati svojemu poslanstvu, tako da bi jih drugi imeli za nekoristne, nespametne, nezanimive ljudi, katere bi lahko v vse prepričali in ki bi vse ponujeno sprejeli,  ali pa bi jih lahko pogazili, ne da bi karkoli rekli.

Velik del družbe, v kateri kristjani živimo, bi rad, da bi kristjani bili “sol brez okusa”, da bi nas lahko po mili volji pogazili in tako ne bi s krščanskim okusom okužili resničnosti, ki jih v vsakdanjem življenju obdajajo. Mislim na v družbi izraženo zahtevo: “Kristjani naj bodo tiho (ali pa naj celo “blagoslavljajo”) celo vrsto drž, ki jih mogočniki tega sveta samovoljno vsiljujejo in bi morale vsem ugajati. Od trenutka, ko so si kristjani v svojo dušo v pisali »DNK« moralne odgovornosti za boj zoper laž, krivico in kakršnokoli zlorabo človekove osebe in njenega dostojanstva, bi jih radi pohodili, jih odstranili, osmešili, porinili na rob odločanja v družbi in jim potem vendarle dali nekaj majhnih ugodnosti in nekaj spoštovanja v različnih srečanjih in pogovorih.

A kristjan mora ostati zvest svojemu »okusu«, ki ga je dobil od Kristusa in ravno zato Učitelj od njega zahteva, naj bo luč¸ močna, resnična, vidna, pomembna, vplivna, odločilna navzočnost v družbi. Kristjan ni nepomemben za družbo, je potreben in koristen za njen »okus« in zdravje. Potrebno je, da je luč, ki pomaga razsvetliti temo, v kateri so tisti, ki hočejo v tem svetu biti veliki šefi in iščejo lastno udobje.

Toda kaj pomeni biti luč in svetiti? Blesteti zaradi znanja, kulture, bogastva, popularnosti? Ne, Jezus govori o drugačni luči. Ne govori toliko o luči, ki prihaja od idej, ki so zbrane v knjigah, ampak o tisti luči, ko jo odsevajo dela, ko spregovori življenje. »Vaša luč naj sveti« pomeni: »Vidijo naj vaša dobra dela.«

Vsa »dobra dela« so luč, na poseben način pa tista, ki so v prid bližnjemu, revežem. Prva oblika solidarnosti je opaziti reveže. Največji greh proti revežem je morda prav brezbrižnost, delati se, kot da jih ne vidiš.

Mi skušamo med nas in reveže postaviti dvojno steklo. Učinek dvojnega stekla, ki ga danes pogosto koristno uporabljamo, je, da preprečuje prehod mraza, vročine in hrupa; vse to ublaži, da do nas pride v blažji, milejši obliki. Dejansko vidimo reveže, ki se premikajo, vznemirjajo, kričijo za televizijskim ekranom, na časopisnih straneh in misijonskih revijah, toda njihov krik prihaja do nas kakor zelo oddaljen. Ne seže nam v srce. Pred njimi se zavarujemo.

Beseda: »Reveži!« vzbuja v bogatih deželah nekaj podobnega, kar je pri starih Rimljanih zbujal vzklik: »Barbari!« Zbeganost, paniko. Toda zgodovina nam pravi, da je vse to jalov napor.

Prva stvar, ki jo je torej potrebno v odnosu do revnih storiti, je razbiti ta dvojna stekla, preseči ravnodušnost, neobčutljivost. Odvreči obrambo in dopustiti, da nas preplavi nek zdrav nemir zaradi strašne bede, ki je po svetu.

Predstavljaj si, da nekega dne, ko gledaš na televiziji posnetke kakšne hude nesreče (iztirjenje vlaka, prometne nesrečo, požar ali pa zrušenje stavbe), nenadoma – Bog ne daj! – prepoznaš med žrtvami bližnjega sorodnika: mamo, otroka, brata, moža. Si predstavljaš krik, ki bi prišel iz tvojih ust! Kakšna sprememba v srcu bi se hipoma zgodila! Kako drugače bi se zanimal za dogodek! Kaj se je zgodilo? Nekaj zelo preprostega: to, kar si prej dojemal samo z očmi in z razumom, se te zdaj osebno dotika.

Prav to bi se moralo zgoditi vsaj do neke mere, ko pred našimi očmi drsijo pretresljive podobe revščine.

Vse to je dobro razumel filozof in vernik B. Pascal. Med svojo zadnjo boleznijo, ko ni mogel več prejeti svete popotnice, ker ni več mogel zadržati hrane, je prosil, da mu pripeljejo v njegovo sobo reveža, da bi se lahko »obhajal vsaj z njegovim telesom, če se že ne morem z Glavo«.

Dolžnosti ljubiti in spoštovati reveže sledi, dolžnost, da jim pomagamo.

In končno, poleg ljubezni in pomoči do revežev, jih je potrebno tudi evangelizirati. To je poslanstvo, ki ga je Jezus v največji meri imel za svojega  in ga je zaupal Cerkvi: »Prinašati blagovest ubogim.« Ne smemo dovoliti, da bi nas slaba vest silila, da bi zagrešili veliko krivico s tem, da bi prikrajšali za veselo oznanilo tiste, ki so njegovi prvi in najbolj naravni naslovniki. Morda bi si v naše opravičilo lahko celo sposodili pregovor, da »prazen želodec ne sliši«. Jezus je pomnožil kruh, hkrati pa tudi Besedo; pravzaprav je najprej oznanjal Besedo, včasih tudi po tri dni skupaj, potem pa je poskrbel tudi za kruh.

Revež ne živi samo od kruha, ampak tudi od upanja in od vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust. Reveži imajo nadvse sveto pravico, da slišijo celotni evangelij, ne le okrajšanega, sociološkega ali pa o razrednem boju. Imajo pravico, da tudi danes slišijo veselo oznanilo: »Blagor vam, ubogi.« Da, kljub vsemu, blagor vam, kajti pred vami se odpira velika »priložnost«, ki je zakrita ali pa vsaj zelo težko dosegljiva bogatim: Božje kraljestvo oz. – če uporabimo zelo staro besedo, ki je danes tako zelo cenzurirana – nebesa.

Jezus je obljubil, da bodo poleg ubogih prišli v nebesa tudi tisti, ki so postali prijatelji ubogih, ki so lačnim delili kruh, oblačili nage, sprejemali brezdomce. Ta možnost pa je na srečo odprta vsem.

Pripravil: Ervin Mozetič