Papež Frančišek se je med katehezo posvetil razlagi prvega od osmih blagrov, o katerih beremo v Matejevem evangeliju: »Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo« (Mt 5,3). Izpostavil je, da je uboštvo najgloblji del našega človeškega stanja. Pomembno je sprejeti svoje pomanjkljivosti in slabosti ter znati prositi odpuščanja. Biti ubogi v duhu pa pomeni tudi biti zares svobodni.

Izhodišče njegovega razmišljanja je bilo 11. poglavje Matejevega evangelija: [Tedaj je Jezus spregovoril in rekel:] »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek. Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam; kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko« (Mt 11,28-30).

Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo

Papež je uvodoma poudaril, da začne Jezus oznanjati svojo pot do sreče s paradoksalnim naznanilom: »Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo« (Mt 5,3). Kaj je mišljeno z »ubogi«? Če bi Matej uporabil samo to besedo, bi bil pomen predvsem ekonomski, pokazal bi na osebe, ki imajo malo sredstev za preživljanje ali pa jih nimajo ter potrebujejo pomoč drugih.

A Matejev evangelij za razliko od Lukovega govori o »ubogih v duhu«. Kaj to pomeni? V skladu s Svetim pismom je Bog Adamu dahnil življenjski dih. Po papeževih besedah je to »naša najgloblja razsežnost«, kar je duhovna razsežnost, ki »nas vzpostavlja kot človeške osebe«, je »globoko jedro naše biti«. »Ubogi v duhu« so torej »tisti, ki so in se v globini svoje biti čutijo ubogi, berači«. Jezus jih razglasi za blagrovane [blažene], kajti njim pripada nebeško kraljestvo.

Sprejeti svojo ranljivost

Kolikokrat nam je bilo povedano ravno nasprotno? V življenju je treba biti nekaj, biti nekdo … Treba si je ustvariti ime … Iz tega se rodita osamljenost in nesrečnost: če moram biti »nekdo«, potem tekmujem z drugimi in živim v obsesivni skrbi za svoj ego. Če ne sprejmem dejstva, da sem ubog, s sovraštvom sprejmem vse, kar me spominja na mojo krhkost. Ta krhkost mi namreč preprečuje, da bi postal pomembna oseba, bil bogat in si pridobil čast.

»Vsakdo v sebi dobro ve, da ne glede na to, koliko se trudi, ostaja korenito nepopoln in ranljiv. Ni maske, ki bi lahko prekrila to ranljivost. Vsakdo izmed nas je v sebi ranljiv in mora sam videti, na katerih področjih. A kako slabo je življenje, če zavračam lastne omejenosti!« je poudaril papež in nadaljeval, da ponosne osebe ne prosijo pomoči, ker se morajo pokazati kot samozadostne. Ljub temu, da zelo potrebujejo pomoč, jim ponos preprečuje, da bi zanjo prosile. »Kako težko je sprejeti napako in prositi odpuščanje!« je zatrdil papež in ponovno spomnil, da mladoporočencem, ki ga vprašajo, kako naj živijo svoj zakon, pravi, da obstajajo tri čarobne besede: smem, hvala in oprosti.

»To so besede, ki izvirajo iz uboštva duha. Ne bodite vsiljivi, ampak prosite za dovoljenje: ‘Misliš, da je dobro narediti to?’ Na ta način v družino pride dialog, mož in žena se pogovarjata. ‘To si storil zame, storila zame. Hvala ti, to sem potrebovala, potreboval.’ A vedno pride do tega, da naredimo tudi napako: ‘Oprosti mi.’.« Kot je dodal papež, mu zakonci pogosto rečejo, da je ravno tretja beseda najtežja, namreč opravičiti se, prositi odpuščanje. »Kajti ponosen človek tega ne zmore, ne zmore se opravičiti, vedno ima prav. Ni ubog v duhu. Gospod pa se nikoli ne utrudi odpuščati nam; žal smo mi tisti, ki se utrudimo prositi ga za odpuščanje. Nepripravljenost, da bi prosili za odpuščanje je težka bolezen.«

Uboštvo je priložnost za milost

Kot je nadaljeval papež, je težko prositi za odpuščanje, ker nas to poniža. »Pa vendar je skrivanje svojih pomanjkljivosti naporno in mučno. Jezus Kristus nam pravi, da je biti ubog priložnost za milost; in nam pokaže pot izhoda. Dal nam je pravico, da smo ubogi v duhu, kajti to je pot Božjega kraljestva.« A po papeževih besedah je treba izpostaviti temeljeno stvar: »Ni se nam treba spremeniti, da bi postali ubogi v duhu, kajti to že smo! Potrebujemo vse. Vsi smo ubogi v duhu, berači smo. To je človeško stanje.«

Božje kraljestvo pripada ubogim v duhu

Božje kraljestvo pripada ubogim v duhu. Obstajajo tisti, ki imajo kraljestva tega sveta, imajo dobrine in imajo udobnosti.

A to so kraljestva, ki se končajo. Moč ljudi, tudi največji imperiji, minejo in izginejo. »Pri dnevnikih ali v časopisih velikokrat vidimo, da je neka močna vlada, ki je včeraj bila, danes padla. Bogastva tega sveta minejo, tudi denar. Nikoli nisem videl, da bi se za pogrebnim sprevodom peljal selitveni kamion. Nihče ničesar ne odnese s sabo. Vse bogastvo ostane tu. Božje kraljestvo pripada ubogim v duhu. So tisti, ki imajo kraljestva tega sveta, imajo dobrine in imajo udobnosti. A vemo, kako končajo. Zares kraljuje, kdor zna bolj od sebe ljubiti resnično dobrino. In to je Božja moč.«

V čem se je Kristus pokazal močan? Ker je znal storiti tisto, česar kralji zemlje ne delajo: dati življenje za ljudi. In to je resnična moč. Moč bratstva, moč ljubezni, moč ponižnosti. »To je storil Kristus,« je izpostavil sveti oče. »V tem je prava svoboda. Kdor ima to moč ponižnosti, služenja, bratstva, ta je svoboden. V službi te svobode pa je uboštvo, ki ga hvalijo blagri. Obstaja namreč uboštvo, ki ga moramo sprejeti, to je uboštvo naše biti, in uboštvo, ki pa ga moramo iskati, to je konkretno uboštvo svoboda od stvari tega sveta, da bi lahko ljubili. Vedno moramo iskati svobodo srca, ki ima svoje korenine v našem uboštvu.«

Vir: Radio Vatikan

Foto: Unsplash

Uredila: Mojca Bertoncel