Današnji evangelij je – kot evangelija obeh prejšnjih nedelj – izvzet iz tako imenovane Pridige na gori. Vendar je ton današnje pridige na videz bolj oster. Jezusov namen je izražen takoj v prvem verzu (daljše verzije): “Ne mislite, da sem prišel razvezat postavo ali preroke; ne razvezat, temveč dopolnit sem jih prišel.” V šestih tako imenovanih dvojnostih – slišali ste – Jaz pa vam pravim predstavi svojo novo, poglobljeno razlago tradicionalne postave, učene s strani učenjakov in farizejev njegovega časa. Tu ne želi naložiti ljudem nekega dodatnega bremena, temveč bolj kakovostno razlago zakonov. Ko Jezus v zvezi s tem govori o “pravičnosti”, mu ni bistveno uresničevanje pravnih določil, temveč razumevanje tega, kaj je pravično in kaj je pravilno pred Bogom in človekom, saj nas to, kar je pravilno vodi do tiste svobode, h kateri smo poklicani vse od začetka. V prvi vrsti gre za odnos – odnos med ljudmi in odnos med ljudmi in Bogom. Odnose kljub temu le težko stlačimo v nek sistem pravil. Zgolj kazen in obsodba nimata veliko smisla, če se ne spremeni človekova miselnost, notranja motivacija in srce – t.j. tisto področje, kjer prihaja do odločitev.

Dvojnosti nasprotij merijo na vse ljudi. Ni dovolj, da opustimo določena slaba dejanja. Veliko bolj gre za tisto notranjo naravnanost, ki omogoča svobodno, zdravo in uspešno življenje.

Izpolnjevati Jezusove zahteve je in ostaja težko za nas ljudi. Vendar so te zahteve povabilo, ki nas usmerja v prihodnost – v svobodo, ki nam je obljubljena in po kateri vsi hrepenimo.

V svobodo, v kateri lahko novi človek živi v miru s seboj in drugimi, saj tam ni več strahu, nezaupanja in zlaganosti…

V tej svobodi bo več kot zgolj odsotnost ubijanja; v celoti bomo mislili na dobro soljudi, s tem ko bomo skušali tako uravnotežiti naše konflikte in interese, da bomo imeli vsi enako.

V tej svobodi bo več kot zgolj odsotnost prešuštvovanja; naše odnose bomo oblikovali tako, da bomo spoštovali dostojanstvo drugega, da ga ne bomo zlorabljali zaradi zadovoljevanja lastnih potreb in da se bomo odločali iz odgovornosti do drug drugega.

V tej svobodi bo več kot zgolj odsotnost priseganja; govorili bomo po resnici in ravnali bomo po resnici, tako da nam bodo drugi lahko zaupali in se popolnoma zanesli na nas, četudi se nam bo zdelo težko in nas bo stalo marsikatere koristi. Če nam uspe z drugimi ravnati odprto in po resnici, ne bomo več potrebovali prisegati.

Ne gre torej za to, da bi nadgrajevali zakone, gre za “več” pri uresničitvi in izpolnjevanju, ki je že v nas. Kdor sledi Jezusu in skuša živeti po njegovih navodilih, bo vsekakor hkrati tudi žel nasprotovanje in sovražnost družbe. Kajti krščansko ravnanje radikalno postavlja obstoječ način vedenja pod vprašaj. Takoj ko bo naše srce razumelo, da ne gre za to, kako se bomo izkazali pred Bogom, temveč za odnos in za Božje hrepenenje po odnosu z nami, nam bo povsem samoumevno ravnati tako, da bo naše življenje in življenje soljudi

bolj srečno, bolj svobodno in bolj zdravo – ni pomembno, kaj si družba okoli nas misli o tem.

Mnogo kristjanov se danes sooča s situacijami, ki človeka postavijo pred vprašanje: Kako ravnati, da bo moj odziv odraz krščanstva? Gre za situacije iz vsakdanjega življenja, kjer se znajdemo v stiski, saj kot kristjani nismo popolnoma prepričani, kateri odziv bi bil najprimernejši. Biti strog ali usmiljen? Odpustiti ali ob tem zahtevati tudi opravičilo oziroma povrnitev nastale škode? Javno/glasno obsoditi neko splošno sprejeto pravilo ali bo dovolj, če sam živim o vesti, drugi pa naj se odločajo po svoje?

Takšne in podobne dileme nas soočajo z lastno vero. Pomagajo nam pri prečiščevanju živetega krščanstva in nas spodbujajo, da skupaj z drugimi iščemo odgovore na posamezno situacijo. Tomaž Kempčan v Hoji za Kristusom pravi: »Dobro je, če nam ljudje včasih nasprotujejo, če slabo in nepopolno sodijo o nas, četudi dobro delamo in z najboljšim namenom. To je velikokrat dobro za ponižnost in nas varuje nečimrnosti. Kadar nas ljudje zunaj malo cenijo in ne mislijo dobro o nas, tedaj namreč iskreneje iščemo Boga za svojo notranjo pričo«.

Krščanski nauk se zdi preprost in jasen, pa vendar se nam včasih zdi, da si z zapovedmi ne moremo ali ne znamo pomagati.

Zdi se, da družba od kristjanov med drugim pričakuje, da se bomo držali zakonov, pošteno plačevali davke in se ne bodo vmešavali v državne zadeve.

Toda kako je pravzaprav s poštenostjo? Živeti pošteno pomeni spoštovati zakone, poleg cerkvenih tudi državne (razen v primeru, da kršijo temeljne vrednote krščanstva). Vprašajmo se, v kolikšni meri najprej sami živimo pošteno? Si tega sploh želimo?

Vera je v svojih načelih mnogokrat nasprotna družbenim praksam kot na primer individualizmu in potrošništvu. Poleg tega ima drugačen pogled na bogastvo, spoštuje življenje v vseh pogledih od spočetja do smrti, spodbuja solidarnost, zahteva pravičnost in resnico. Zato kristjan, kakor se zdi, s svojim življenjem pluje proti toku, zaradi česar je lahko deležen neodobravanja in nerazumevanja.

Zopet drugi menijo, da je vera privatna zadeva in svoje krščanstvo prakticirajo doma z molitvijo ter ob nedeljah z obiskom svete maše. Neprimerno pa se jim zdi, da bi se krščanstvo s svojim naukom vmešavalo v politiko in državne zadeve. Vero bi radi po vzoru individualistične miselnosti živeli sami, kakor sami želijo, drugi pa naj se zanje ne zmenijo (»Jaz se že z Bogom vse pogovorim, ne potrebujem župnika.«)

Za zdrav odnos do sveta potrebujemo trdnost (hrbtenico). To pomeni, da kristjan pozna krščanski nauk, ga sprejema in ko naleti na vsebine, s katerimi se ne strinja, išče odgovore in razlage, zakaj Cerkev tako uči. Poleg tega ima jasne vrednote, za katere se zavzema in po njih živi. Prav vrednote, izvirajoče iz nauka Cerkve, mu bodo najboljše vodilo pri odločanju v težjih situacijah.

Od zunanjosti v notranjost, od videza k resnici, onkraj mask in lepih besed. V tem je naboj in izziv današnjih zahtev iz evangelija. Upoštevanje teh zahtev je najbrž tudi edina možnost za spremembo, za počlovečenje človeka in sveta. Treba samo eno: prevesti jih v življenje. Pa veliko uspeha v tem vam želim ta teden!