Jezus s temi besedami nakazuje svojo držo do vsake urejenosti. Ni težava v tem, kar je na zunaj, težava je na tem, kar kaže zunanjost. Zato jim pravi: Gorje vam, pismouki in farizeji, hinavci, ker ste podobni pobeljenim grobovom, ki se na zunaj zdijo lepi, znotraj pa so polni mrtvaških kosti in vsakršne nečistosti. Tako se tudi vi na zunaj kažete ljudem pravične, znotraj pa ste polni hinavščine in nepostavnosti. (Mt 23,27-28) Tako Jezus kritizira farizeje in pismouke, ki za božjo postavo skrivajo svojo pokvarjenost. Kljub pokvarjenosti verskih voditeljev, pa Jezus jasno loči med vrednostjo verskega izročila in njimi samimi.

Ob vsem lahko rečemo, da Jezus pogled ves čas usmerja v notranjost. Nas same pa zanaša, da bi se sklicevali na zunanjost ali pa se za njo skrivali. Kaj v tej luči pomeni to, da omadežuje človeka to, kar prihaja iz njegove notranjosti? Lahko bi rekli, da je vse, kar je zunanje slabo. To je na nek način nepopolno, a hkrati potrebno. Še tako dobra ureditev, bo tudi nepopolna. Kar je zunaj, je na nek način potrebno  in za zunanje je potrebno poskrbeti tako ali drugače. Božje pa je tisto, kar je notranje, to je naše srce. Na to pa se Bog še posebej ozira. Zdi se, da Jezus v današnjem evangeliju poudarja, obrača pogled farizejev od kritike na ureditev h kritiki njihove notranje pokvarjenosti. Ve, da ga hočejo ujeti. Njihovo srce je pokvarjeno. Še tako dobra zunanjost, še tako dobra politična ureditev, ne more ozdraviti pokvarjenega srca.

Takole pravi Jezus o ločitvi med zunanjim in notranjim: »Poslušajte me vsi in doumite! Nič ni zunaj človeka, kar bi ga moglo omadeževati, če pride vanj, ampak ga omadežuje to, kar pride iz človeka.« … Od znotraj namreč, iz človekovega srca, prihajajo hudobne misli, nečistovanja, tatvine, umori, prešuštva, pohlepi, hudobije, zvijača, razuzdanost, nevoščljivost, bogokletje, napuh, nespamet. Vse te hudobije prihajajo od znotraj in omadežujejo človeka.« (prim. Mt 7,17-25)

Ko darujemo, pomagamo drugim nam Jezus. govori: Ni vprašanje vrednost daru, ki ga vidimo, vprašanje je s kakšnim srcem dajemo. Dajati iz ljubezni, pa naj bo malo ali veliko. Če bomo skrbeli za srce, bodo tudi darovi obilni, če pa bomo na srce pozabili, se bo prej ali slej poznalo tudi pri darovih.

Tako razumem Jezusovo svarilo: Omadežuje to, kar pride iz človeka.

Če bomo poskrbeli za drugo tj. srce, bomo prav znali presojati tudi zunanjost.

Ervin Mozetič