Slepi – je spregledal. Nevarno je, da kmalu oslepi in se ima za tistega, ki vidi. Zakaj? Ker bo ugotovil, da tisti, ki mu je spremenil življenje ni priljubljen. O njem bo nehal govoriti. Moral se bo srečati z novim križem. Križ bolezni je odpadel, prišel pa je križ pričevanja.

Kaj je pravzaprav problem slepote, o kateri govori Jezus? To, da se ustavljamo v lagodju in nehamo rasti. Da lovimo veter v svoja jadra in ne iščemo prave smeri in si ne prizadevamo za resnico. Lagodje uniči vsak občutek za resnično, dobro, popolno. V lagodju ni več prostora za Boga, ni prostora za tisto več. Trdimo, da vidimo, a smo v resnici zaslepljeni z lagodjem in utrjeni v svojih položajih.

Obstajata pravzaprav dve poti. Pot k neprestanemu globljemu gledanju – iz teme k luči, ter druga pot od luči k vedno večji temi. Ozdravljeni izbira. Če bo tvegal  govoriti resnico, bo ostajal v luči in videl svet vedno globlje.

Premišljujem, kako smo tudi mi, ki mislimo, da vidimo, na tolikih področjih kakor sleporojeni. Že naslednji trenutek našega življenja je zavit v popolno temo. Ne vem, kaj me čaka, ne vidim, kako se bo moje življenje odvijalo v prihodnje… Pa se obnašamo, kot da vidimo vse. Kadar nas prevzame strah, da vidimo premalo, pa obiščemo še kakšnega jasnovidca, preko vedeževalke povprašamo zvezde ali pa preberemo horoskop in smo potolaženi, saj spet malo jasneje vidimo… Upam, da med nami, ki se srečujemo pri sveti maši, ni nikogar, ki bi se umival v teh vodah, da bi spet malo bolje videl.

V odnosu se moramo najprej sprijazniti s tem, da se naš pogled ustavi ob zunanji podobi človeka. Naj si še tako želimo, v njegovo notranjost – v srce ne vidimo, razen če nam on sam odpre oči – če se nam razodene. A ker si tolikokrat domišljamo, da vidimo, se zelo hitro čutimo poklicane, da sodimo.

Kaj pomeni ostati zvest Kristusu in zanj pričevati za vsako ceno, se verjetno ne moremo naučiti drugje, kot v graditvi zvestobe na naši človeško – prijateljski ravni. Končno je sam Božji Sin postal človek, da je lahko postal naš prijatelj. In ker je poznal vso človeško krhkost, je lahko v uri najtežje stiske sprejel nase še trikratno zatajitev enega svojih najboljših prijateljev. Peter je ves čas mislil, da vidi stvari bolje kot Jezus. Šele po tem padcu je spoznal, kako zelo je bil slep. V kopeli lastnih solz je umil svoje oči. Takega je potem Jezus lahko poslal pričevat zanj in pričeval je tudi za ceno lastnega življenja.

“Naj bomo kot ozdravljeni, a ozdravljeni vsak dan in navdušeni nad lučjo in resnico vsak dan, za vsako ceno. Tisti, ki ozdravlja, nam želi polno življenje. Vzemimo ga zares!”

Ervin Mozetič