7. navadna nedelja, leto 2020

Današnji evangeljski odlomek bi lahko poimenovali kar z naslovom, ljubite svoje sovražnike, saj smo prebrali  takole:

Slišali ste, da je bilo rečeno:
Ljubi svojega bližnjega in sovraži svojega sovražnika.
Jaz pa vam pravim:
Ljubíte svoje sovražnike in molíte za tiste, ki vas preganjajo.«

Ali je takšno zahtevo sploh mogoče udejanjiti? Brez ovinkarjenja moramo odgovoriti: Ne, človeško to ni mogoče! Ali torej Jezus od nas zahteva nekaj nemogočega? Tudi to ne. Odgovor je naslednji: Jezus nam ne daje le zapovedi ljubezni do sovražnikov, ampak nam daje tudi milost, se pravi sposobnost, da to storimo. Če bi se omejil le na to, da bi nam dal le »zapoved« ljubezni do sovražnikov in ne bi storil nič drugega, bi to ostala le mrtva črka ali pa, kot pravi apostol Pavel, »črka, ki ubija«. Da, ubija in sicer v smislu, da bi nas pod seboj pokopala neka zahteva, ki je nismo sposobni izpolniti. Bilo bi, kakor da bi nekdo pred otroka postavil sto kilogramov težak predmet in mu ukazal, naj ga dvigne.

Jezus je za sebe in za vse izpolnil to zapoved. Med tem, ko so ga pribijali na križ, je v nepopisni in nepredstavljivi bolečini klical k Očetu: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo!« In lahko verjamemo, da so se tisti, ki so ga križali, rešili, in če bo šlo vse po sreči, jih bomo v nebesih srečali. Ne moremo si namreč zamišljati, da bi bil nebeški Oče, ki je za časa življenja uslišal vse Sinove molitve, gluh prav za to njegovo največjo molitev. Ti krvniki, ki jim je bilo odpuščeno, so tam kot večni dokaz, do kod sega Kristusovo usmiljenje.

Ob žalitvi ali pa sovražnosti do tebe ne moreš zahtevati od svoje narave, da se ne bo uprla in da bo pozdravila žaljivca ob prvi priložnosti, ko se spet srečata, kakor da se ni nič zgodilo. Lahko pa v molitvi prosiš Jezusovega Duha, da to stori v tebi in s teboj. Tudi ti lahko moliš z besedami: »Gospod, ti mi naročaš, da ljubim sovražnike: zato mi daj, kar zahtevaš, potem pa zapovej, kar hočeš!« Ni pomembno tisto, kar čutiš, ampak to, kar hočeš; pomembna je tvoja globoka volja, ne pa trenutni vzgib. Če hočeš odpustiti in to zares hočeš, si že odpustil.

Na ta način je mogoče ljubiti sovražnike in jim odpuščati; to dokazujejo številni Kristusovi učenci, ki so imeli moč, da so to storili, začenši s prvim mučencem našim farnim zavetnikom sv. Štefanom. Med kamenjanjem je umirajoč prosil Boga, rekoč: »Gospod, ne prištevaj jim tega greha!« Ne tako dolgo od tega, v obdobju političnega nasilja, poznamo posameznike, ki so jim pobili njihove najdražje, pa so prejeli od Boga milost, da so jim javno odpustili.

»Ljubite svoje sovražnike.« To je pa močno! Kako Jezus obrača na glavo naš način mišljenja in vsem krmilo našega življenja zasuka v drugo smer!
Kajti – ne prikrivajmo si tega – kakšnega sovražnika, manjšega ali večjega, imamo vsi.
Živi za vrati sosednjega stanovanja, v tisti gospe, ki je tako zoprna in polna spletk, kateri skušam uiti vsakokrat, ko preti nevarnost, da bo z menoj stopila v dvigalo …
Moj sovražnik je v tistem mojem sorodniku, ki je pred tridesetimi leti prizadel krivico mojemu očetu, zaradi česar ga ne pozdravljam več …
Sedi v šoli v klopi za teboj in ga nisi nikoli več pogledal v obraz, odkar te je zatožil profesorju …
Tvoj sovražnik je tisto dekle, ki je bila tvoja prijateljica, potem pa te je pustila in odšla z drugim …
Tvoj sovražnik je tisti trgovec, ki te je osleparil …
Sovražniki so tisti, ki v politiki ne mislijo tako kot mi in jih imamo zato za sovražnike …
Nekateri pa vidijo – tako se je vedno dogajalo – sovražnike v duhovnikih in sovražijo Cerkev.
Vendar je treba vse te in veliko drugih, ki jih imenujemo sovražnike, ljubiti.
Jih je treba ljubiti?
Da, treba jih je ljubiti! In ne mislimo, da se bomo lahko izvlekli tako, da bomo čustvo sovraštva spremenili v kakšno bolj dobrohotno čustvo.
Treba je storiti več.

Jezus pravi: »Ljubite svoje sovražnike, delajte dobro tistim, ki vas sovražijo. Blagoslavljajte tiste, ki vas preklinjajo, in molite za tiste, ki grdo ravnajo z vami.«

Jezus hoče, da premagujemo hudo z dobrim. Hoče ljubezen, ki se kaže v konkretnih dejanjih.
Na misel nam prihaja vprašanje: kako to, da nam Jezus daje tako zapoved?
Jezus hoče, da ravnamo tako, kakor ravna Bog, njegov Oče, ki »veleva svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim«.
Za to gre. Na svetu nismo sami: imamo Očeta in moramo mu biti podobni. A ne le to, Bog ima pravico zahtevati, da tako ravnamo. Kajti ko smo bili še njegovi sovražniki, ko smo bili še v zlu, nas je prvi vzljubil in nam poslal svojega Sina, ki je na tako strašen način umrl za vsakogar od nas.

»Ljubite svoje sovražnike, delajte dobro tistim, ki vas sovražijo …« Tega se je naučil mali Jerry, črni deček iz Washingtona, ki so ga zaradi njegovega visokega inteligenčnega kvocienta sprejeli v poseben razred, kjer so bili sami belopolti otroci. A njegova nadarjenost mu ni zadoščala, da bi sošolce prepričal, da jim je enak. Njegova črna koža mu je nakopala sovraštvo vseh, tako da so se za božič vsi dečki med seboj obdarovali, le Jerryju ni nihče ničesar prinesel. Fantič se je razjokal, razumljivo! Toda ko je prišel domov, je pomislil na Jezusa: »Ljubite svoje sovražnike«. V soglasju s svojo mamo je kupil darilca in jih z ljubeznijo razdelil vsem svojim “belim bratom”.

»Ljubite svoje sovražnike … in molite za tiste, ki grdo ravnajo z vami.« Kako je tistega dne zabolelo Elizabeto, deklico iz Firenc, ko je hitela po stopnicah k maši in slišala, kako se ji posmehuje skupina njenih vrstnikov! Čeprav jim je hotela odgovoriti, se je samo nasmehnila, in ko je prišla v cerkev, je zanje goreče molila.Ob izhodu so jo ustavili in  jo vprašali, zakaj je tako ravnala. Razložila je, da je kristjanka, torej mora vedno ljubiti. To je povedala z vnetim prepričanjem. Njeno pričevanje je bilo nagrajeno: naslednjo nedeljo je zagledala vse tiste mlade v cerkvi, kako so v prvi vrsti pozorno poslušali.
Tako otroci vzamejo Božjo besedo. Zato so pred Bogom veliki.
Morda bo potrebno, da tudi mi uredimo kakšne neurejene odnose, toliko bolj, ker bomo sojeni po tem, kako mi sodimo druge. Sami namreč dajemo Bogu v roke mero, s katero nas mora meriti. Ali ga morda ne prosimo: »Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom«? Ljubimo torej sovražnika! Le če bomo tako ravnali, se lahko poravnajo nesloge, porušijo ovire, le tako se lahko ustvarja skupnost.
Je težko? Je naporno? Ali nam že sama misel na to krati spanec? Pogum. Ni še konec sveta: majhen napor z naše strani, devetindevetdeset odstotkov naredi Bog in … naše srce bo preplavila reka veselja.

Naj za konec navedem še misel Marka Twaina, ki je bil veliki humorist a tudi velik realist. Takole svetuje: Preden se odločite, da boste ljubili svoje sovražnike, začnite malo lepše ravnati s prijatelji.

Zato vam v tem tednu želim: lepo ravnajte s prijatelji in prej in slej bodo prišli na vrsto tudi sovražniki!