Današnji evangelij me nagovarja predvsem v tem, da Jezus Petrovo izpoved vere poveže na dva načina, in sicer: s tem, kdo Peter je in s tem, kaj bo njegova naloga. Tako se zdi, da Jezus vsakemu od nas pravi, kakor Petru: ko nekaj spoznaš, te to določa in te zavezuje tudi k delovanju. Vedno globlje spoznanje prinaša vedno globljo zavezo k temu, kar moramo postajati in k temu, kar moramo prinašati drugim.

Zdi pa se, da živimo v času, ko razumemo svobodo prav v nasprotnem početju. Za pogumnega imajo tistega, ki se upira temu, kar spozna, ali je spoznano za dobro in dela tisto, kar mu ugaja. Mogoče je prav v tem ena največjih ran sodobne družbe, da nas spoznanja ne zavezujejo in da na njih ne spreminjamo sebe in sveta okrog sebe. Bolj ko nas spoznanja spreminjajo in določajo naše delovanje, bolj postajamo zvesti sebi in Bogu, postajamo zreli, odrasli ljudje, pristne božje podobe.

Poglejmo le nekaj spoznanj, ki nam jih Jezus s svojim prihodom na svet prinaša ter se vprašajmo, ali nas res spreminjajo in ali spreminjajo naše delovanje.

Prvo in mogoče najbolj temeljno razodetje z Jezusovim nastopom je, da smo ljubljeni božji otroci. Da smo dragoceni biseri, ki jih je trgovec našel, šel, prodal vse in jih kupil. Tako nas Jezus sam vedno znova išče in najde, za nas daje življenje, da bi lahko verjeli vase in v čudovito podobo, ki jo je v nas položil Oče Bog.

Drugo temeljno spoznanje, ki ga razodeva Jezus je, da smo vsi grešni in da nam greh ni v pogubo. Smo na poti odrešenja, ne na cilju. Povabljeni smo k neprestanemu spreobračanju sebe, pri tem naj za sopotnika vedno znova vzamemo s seboj Jezusa, ki hodi z nami in ostaja z nami. Noben greh ni v pogubo razen napuh, v katerem postajamo sami sebi zadosti. Ni večjega zla od farizejskega napuha in samozadostnosti.

Tretje spoznanje, ki ga Jezus izreka tudi Petru je, da je pot božjih otrok, njegovih prijateljev, strma in ozka. Je pot križa in odpovedi. Ta križ je v zvestobi resnici, ki je svet ne sprejme, je v zahtevi, da smo sol zemlje in luč sveta.

To je le nekaj temeljni sporočil Jezusovega razodetja. Ali pa nas ta spoznanja, ki jih prejemamo po božji besedi, zakramentih in po molitvi resnično spreminjajo? Žal lahko hitro opazimo razliko med tem, kar naj bi iz teh spoznanj sledilo in tem, kar resnično sledi:

  • Spoznanje, da smo ljubljeni božji otroci, čudoviti biseri, naj bi nas ves čas prevevalo z veseljem in hvaležnostjo. Smo odrešeni, na poti čudovite svobode božjih otrok. Pa je v nas res veselje nad tem.
  • Ker nam greh ni v pogubo, ampak se zavedamo poti odrešenja, naj bi pogumno priznavali svojo grešnost in se veselili božjega odpuščanja. Pa smo res ponižni ni veseli kristjani, ali pa se od nas širi farizejski kvas lažne popolnosti?
  • Učiteljeva pot križa je tudi naša pot. Kristjan ne tarna nad križem, ampak spoznava lepoto strme poti, ki vodi v pravo svobodo. Je križ resnično znamenje našega odrešenja?

Spoznanja, ki nam jih prinaša Kristus, nas delajo nove ljudi. Novi ljudje pa ustvarjajo novi svet. Kako preprosto si je Bog to zamislil, da bi le bili zvesti njegovim zamislim.