Ponedeljek, 2. marec: Proč iz pred mene prekleti…

Današnji evangelij je eden tistih, ki nas vse vsaj malo strese. Najbrž nihče od nas ne čuti prave gotovosti, da ne bo pristal na levici. Ta neprijeten občutek pa ni cilj Jezusove prilike o sodbi. Verjamem, da nam Bog želi sporočiti vedno in povsod, da verjame v nas in da ve, da smo dobri. A kako naj se umirimo ob današnjem evangeliju? Poslušamo, kako eden ali drugi zasluži le večno temo in pogubljenje.

Res je, da lahko ta odlomek beremo v luči, ki nam je bila najbrž tudi največkrat predstavljena: Če ne boš priden, ne prideš v nebesa! Pazi, kaj delaš! V tem pogledu se osredotočimo na kazen in na izpolnjevanje pravil. Ali je to resnično evangeljsko? Ali nam evangeliji govorijo v tej luči? Poglejmo. Tako tisti, ki so delali dobro kot tisti, ki se za to niso menili, pravijo: Gospod, kdaj smo te videli lačnega, žejnega itd.? Kako naj bi bili sojeni po izpolnjevanju pravil, če sploh niso slišali zanje oz. jih niso razumeli?

Jezus pred nas postavlja pogled na življenje. Ne gre za vprašanje koliko stvari smo naredili prav ali narobe, ampak v prvi vrsti, kako smo gledali na gospodarja, ki je Bog; na življenje in talente v njem; ter na bližnjega.

Ljudje, so se znašli ob sodbi na levi zato, ker so živeli le zase. Niso pomislili na ljudi v stiski okrog sebe, pomembno jim je bilo le, da v življenju pridejo čim lažje in čim boljše skozi.

Bog ne bo stopil pred nas z željo, da nas kaznuje. Bog je dober oče, ki nas skozi življenje vabi v veselje življenja:

Vabi nas, da smo pozorni na lačne in žejne okrog nas.

Bog je dober in nam želi dobro. Vabi nas, da spoznamo, da je najlepše in najpolnejše življenje v očetovem domu, v služenje njemu in bratom. Ne nalaga nam torej kopico pravil, zapovedi in prepovedi, ampak nas vabi v veselje življenja. Veselje, ki je v pogledu na dobrega Očeta, na življenje, na sebe in na brate/sestre okrog nas. Ne v strahu, ampak v veselju in pogumu pojdimo na pot iskanja polnega življenja!

Ervin Mozetič