Četrtek, 12. marec: Bogatin in Lazar

V evangeliju Gospod pove priliko o bogatašu in ubogem Lazarju. Tudi danes se moramo varovati, da se ne zapremo vase in ne puščamo vnemar ubogih v naših krajih.

Kadar nekdo živi v svojem zaprtem okolju in diha le zrak, lasten njegovim dobrinam, njegovemu zadovoljstvu, nečimrnosti, varnemu počutju, kadar zaupa le sam vase, takrat ta človek izgubi smer, izgubi kompas in ne ve več, kje so meje. Ravno to pa se je zgodilo bogatašu iz evangeljskega odlomka. Njegovo življenje je minevalo, medtem ko je veseljačil in se ni zmenil za reveža pred vrati svoje hiše.

On je vedel, kdo je bil tisti revež, to je vedel. Kajti kasneje, ko govori očetu Abrahamu, pravi: ‘Pošlji mi Lazarja.’ Vedel je celo, kako mu je bilo ime! Toda ni mu bilo mar. Je bil grešen človek? Da. Toda iz greha se lahko vrnemo nazaj: prosimo za odpuščanje in Gospod odpusti. A njega je srce pripeljalo po poti smrti do točke, s katere se ni več mogoče vrniti nazaj. Obstaja točka, trenutek, neka meja, s katere se težko vrneš nazaj: to je takrat, ko se greh spremeni v pokvarjenost. Le-ta ni bil zgolj grešnik, bil je pokvarjenec. Kajti vedel je za veliko bedo, toda sam je bil tam srečen in ni mu bilo mar za nič.

‘Preklet mož, ki zaupa sam vase, ki zaupa v svoje srce.‘ Ničesar ni bolj nezanesljivega od srca in le-to stežka ozdravi. Ko spoznaš tisto pot bolezni, boš le težko ozdravel. Kaj čutimo v srcu, ko hodimo po ulici in zagledamo brezdomca, zagledamo otroke, ki so sami in prosijo miloščino …? Ali pomislim: Ne, ti pripadajo tisti etniji, ki krade … In grem naprej. Ali naredim tako?

Bodimo pozorni: Kadar te stvari v našem srcu odzvanjajo kot normalne, pot ni prava.

Nujno je, da se zavemo, kadar smo na spolzki poti od greha do pokvarjenosti. Kaj čutim, ko med televizijskimi poročili vidim, da je bomba padla na bolnico in da so umrli številni otroci, ubogi ljudje? Nekaj zmolim, nato pa nadaljujem z življenjem, kakor da ne bi bilo nič? Ali to vstopi v moje srce ali pa sem kakor bogataš, ki mu drama Lazarja, s katerim so celo psi imeli več sočutja, ni nikoli vstopila v srce? Če je tako, sem na poti od greha do pokvarjenosti.

Zato prosimo Gospoda: Preišči, o Gospod, moje srce. Poglej, ali morda ne hodim po napačni poti, če sem na tisti spolzki poti od greha do pokvarjenosti, s katere se ni mogoče vrniti nazaj. Preišči, Gospod, moje srce: to naj bo današnja molitev. In daj mi razumeti, na kateri poti sem, po kateri poti hodim.

Ervin Mozetič