4. postna nedelja

Današnja Božja beseda

 

Kakšen vtis nam pusti današnji evangelij?

Na trenutke vse postane že prav zabavno. Ozdravljeni kot kakšen otrok dopoveduje učenjakom, da mora biti tisti, ki ga je ozdravil, Bogu blizu, sicer tega ne bi mogel storiti.

Farizeji mogoče v nas zbujajo grozo zakrknjenosti. Kljub čudovitemu čudežu ostajajo pri svoji odločitvi. Ta, ki ozdravlja, je vreden samo še obsodbe. Nobena stvar jih ne bo premaknila.

Starši združujejo oba pola – komična ugotovitev, da je to res njihov otrok, ki pa bi moral biti slep. Kako to da vidi, tega pa ne vedo in se v to raje ne poglabljajo, ker jim bi lahko škodilo.

Jezus pa izstopa iz te zmede. Prišel je, da prinese na svet sodbo, da vznemirja vse. Tako tiste, ki se zdi da vidijo, kot tiste, ki ne vidijo. Nikogar, prav nikogar ne pusti pri miru. Pravi, da je prišel, da spregledajo, tisti, ki ne vidijo in oslepijo tisti, ki vidijo. Ne pusti nas pri miru. Hoče, da živimo. Hoče, da spregledamo. Vendar, ko spregledamo, smo med tistimi, ki vidijo. Torej sledi, da spet oslepimo? Kaj to pomeni? Naj čakamo do sodnega dne, da bomo v pravem trenutku v pravem stanju.

Poglejmo najprej na evangeljskih likih, kam sodijo in kaj je njihova naloga?

Slepi – je spregledal. Nevarno je, da kmalu oslepi in se ima za tistega, ki vidi. Zakaj? Ker bo ugotovil, da tisti, ki mu je spremenil življenje ni priljubljen. O njem bo nehal govoriti. Moral se bo srečati z novim križem. Križ bolezni je odpadel, prišel pa je križ pričevanja. Šel je namreč k vodnjaku Siloa – poslani. Poslan je, da pričuje. Začel je dobro. Moral bo tudi vztrajati!

Če ne bo vztrajal, bo šel po poti svojih staršev – ti so že zaslepljeni, imajo pa se za tiste, ki vidijo. Vedo, kdo je Jezus, vedo, kaj se je zgodilo s sinom. Si predstavljate, da vam nekdo ozdravi sina in se v istem hipu sprenevedate, da veste le, da je bil bolan. Več kot to pa ni vaša stvar. Da prepričani so, da vidijo, zato se jih Jezus ne more dotakniti. Prepričani so, da je tako kot delajo najbolj prav. Kdo bo nosil glavo na prodaj. Morali bi priznati svoje sprenevedanje in začenjati vedno znova. In če bi jih Jezus trdo prijel zaradi sprenevedanja, bi ti postali najbolj podobni farizejem.

Tako smo pri farizejih, ki so nasploh prepričani, da vse vedo in vse prav vidijo. Kljub temu, da jih vodi le eno – njihova korist in oblast. Kljub vsem čudežem ostajajo v svoji drži vsevednosti. Kdor jih ogroža, ni božji. Vidijo in njihov greh ostaja. Morali bi priznati svoj napuh, pohlep in zlaganost.

Kaj je pravzaprav problem slepote, o kateri govori Jezus? To, da se ustavljamo v lagodju in nehamo rasti. Da lovimo veter v svoja jadra in ne iščemo prave smeri in si ne prizadevamo za resnico. Lagodje uniči vsak občutek za resnično, dobro, popolno. V lagodju ni več prostora za Boga, ni prostora za tisto več. Trdimo, da vidimo, a smo v resnici zaslepljeni z lagodjem in utrjeni v svojih položajih.

Obstajata pravzaprav dve poti. Pot k neprestanemu globljemu gledanju – iz teme k luči, ter druga pot od luči k vedno večji temi. Ozdravljeni izbira. Če bo tvegal tudi naslednji dan in dneve potem govoriti resnico, bo ostajal v luči in videl svet vedno globlje. Če pa se bo umaknil, bo postajal najprej podoben svojim staršem in bo nazadnje pristal med farizeji.

Post se je prevesil v drugo polovico. Če smo se v prvi polovici trudili spoznavati, kdo smo, danes že dobro vemo, da je potrebno neprestano spreminjanje. Poslani smo, da se vsak dan umijemo in pričamo o luči. Radikalno se odločimo za luč, za pot pričevanja o njej, naj stane kolikor hoče. Naj bo odločitev tega posta, vztrajno iskanje luči, vztrajanje v resnici in upor vsakemu farizejstvu. Naj k temu prispeva tudi dobra spoved. Naj bomo kot ozdravljeni, a ozdravljeni vsak dan in navdušeni nad lučjo in resnico vsak dan, za vsako ceno. Tisti, ki ozdravlja, nam želi polno življenje. Vzemimo ga zares!

Evangelij o sleporojenem pa nam ponuja priložnost, da razmislimo o večnem problemu odnosa med vero in razumom. Velik del težav, ki jih sodoben človek sreča, ko hoče med seboj spraviti ti dve stvari, je odvisen od tega, ker je problem napačno postavljen. Dokler se vera in razum soočata za mizo, ne bomo prišli nikamor.  Nihče se ne bo odločil, da bo veroval zato, ker je temeljito preštudiral pojem vere in je razumel, da ni v nasprotju z razumom. Človek veruje, ker je srečal nekoga, ki je vreden vere, nekoga, ki zbuja zaupanje. Ni ljubezni, ki ne bi bila ljubezen do nekoga, in ni vere, ki ne bi bila vera v nekoga.

Krščanska vera ni v prvi vrsti nekaj verovati, ampak je vera v nekoga. Za kristjane verovati pomeni verovati v Jezusa Kristusa. Težave številnih intelektualcev glede verovanja so odvisne od dejstva, da niso nikdar zares srečali Jezusa Kristusa in morda se niso niti prizadevali, da bi ga srečali. Če ne bi srečal Jezusa Kristusa, bi bil verjetno danes tudi jaz nevernik.

Pripravil: Ervin Mozetič