2. velikonočna nedelja 2020

Kaj se je dogajalo z apostolom Tomažem, se sprašujem. Kaj ga je vodilo v dvom? Ali se vam zdi bolj logičen dvom ali vera? Pomislimo, da je Tomaž preživel z Jezusom in apostoli tri leta. Bil je deležen mnogih čudežev, ozdravljenj, lahko je videl od mrtvih obujenega Lazarja in še kaj. S prijatelji je spremljal Jezusa in ob njem lahko doživljal čudovito prijateljstvo. Ne nazadnje je delil s prijatelji nasprotovanje farizejev in pismoukov. Ob Jezusu se je utrjeval v nauku in ljubezni. Kako to, da po vsem tem, Tomaž ni verjel apostolom, da so videli Jezusa?

Ta njegov dvom lahko razumem samo kot dvom, ki ga je kot otrok prenesel v odraslo dobo in se je zakoreninil v njegovi drži. Dvomil je v vsak odnos, dvomil v vsako besedo, dvomil v vsakega človeka. Tako je dvomil tudi v Jezusovo ljubezen. Ni hotel biti še enkrat razočaran. Ni hotel tvegati koraka vere in zaupanja. Zato je rekel: »Če ne vidim na njegovih rokah rane od žebljev in ne vtaknem prsta v rane od žebljev in ne položim roke v njegovo stran, nikakor ne bom veroval.« Mar ni to grozen dvom! Kako jasna zahteva. Sliši se skoraj kot upor Bogu.

In kje smo mi? V neprestanih dvomih ali v trdni veri. Ne mislim najprej na vero v Jezusovo vstajenje. Najprej pomislimo na vero v ljubezen, na upanje v resnično prijateljstvo, zaupanje sočloveku. Koliko sploh tvegamo zaupati, se odpirati, verovati? Tu se začne pot vere. Vere brez odnosov ni. Tomaž ni zaupal človeku, zato ni veroval Bogu. Tako je tudi z nami. Če zaupamo sočloveku, lahko verujemo. Če te vere ni, je zastonj vera v Boga. Je pravzaprav prazna in lažna.

Naj bo današnja nedelja, nedelja naše odločitve za zaupanje v ljubezen sočloveka. Bolje da se še enkrat opečemo, kot da gre mimo nas Bog, ki se je prikazal učencem. Tvegajmo odnose, da bomo lahko deležni vere. Vse pa ostaja božja milost. Naj nas nedelja božjega usmiljenja opogumlja. Božje usmiljenje je večje od človeške nemoči. Zato se nam, kljub naši neveri, Gospod vedno razodeva kot se je po vstajenju razodel apostolu Tomažu.

Nedelja božjega usmiljenja, je gotovo priložnost, da se ustavimo ob pomenu božjega usmiljenja. Skušajmo o njem razmišljati ob današnji božji besedi. Jezusovi učenci so zbrani za zaklenjenimi vrati. Čeprav se zdijo ob prebranem odlomku popolnoma pasivni, pa iz Apostolskih del vemo, da so enodušno vztrajali v molitvi z ženami in z Jezusovo materjo Marijo in z njegovimi brati (Apd 1,14). V molitvi so najbrž razmišljali o Jezusu in o svoji drži v dneh Njegovega trpljenja. Med njimi je bil tudi Tomaž in njemu podobni, ki so se borili s svojimi dvomi. Lahko sklepamo, da je to troje: molitev, premišljevanje lastne grešnosti in spopadanje z dvomi osnova za delovanje božjega usmiljenja. Poglejmo, kako božje usmiljenje v tem razpoloženju deluje:

Jezus stopi skozi zaprta vrata z neverjetno bližino in zaupanjem, ter razbija nezaupanje in tali strah. S svojo bližino prinaša vero v možnost novega življenja, novega začenjanja. Ve, da se bo v apostolih strah še ponavljal in jih zapiral pred svetom, a hoče odtajati strah, hoče podirati zidove nezaupanja in stopati z njimi v novo življenje. Božje usmiljenje prinaša novo upanje.

Božje usmiljenje deluje prek odpuščanja in vabi v odpuščanje. Bog vedno znova pozablja grehe, kakor pri izgubljenem sinu, ko se vrača, ne sprašuje, kaj je počel, tako tudi učencev ne sprašuje, zakaj se zaklepajo pred svetom. Čeprav učenci nimajo kaj odpustiti Jezusu, pa najbrž v sebi čutijo razočaranje, da jih je učitelj pustil same. Kako naj sprejmejo drugačen položaj, kot so ga predvidevali, če mu ne odpustijo in če sebi ne odpustijo svojega ravnanja. A šele v tem je njihov mir in sprava, ki jo lahko prinašajo drugim. Jezus jim odpušča in naroča, naj prinašajo odpuščanje. A odpuščanje ni mogoče iz lastne moči, odpuščanje je dar Svetega Duha. Zato Jezus učencem najprej podari Svetega Duha, da bi v Njegovi moči zmogli prinašati odpuščanje svetu.

Božje usmiljenje je podeljena izkušnja njegovih ran. Jezus pozna človeško naravo in ve, kako težko verjamemo bližnjemu. Zato Tomaža povabi, da se dotakne njegovih ran. To niso rane njegove zmage, to so rane njegovega ponižanja. Jezus mu pokaže rane, ki jih je prejel kot razbojnik, kot prevarant, kot upornik. Kako boleča izkušnja so njegove rane! Vendar Jezus ve, da je Tomažu lahko blizu le, če mu zaupa najintimnejše, kar ima – rane, ki mu jih je povzročil človek. Po razodevanju ran tvega, da bo ponovno zavržen. To je božje usmiljenje.

Zastonjski dar božjega usmiljenja pa je tudi mir. Trije koraki prinašajo trikraten mir: Po zaupni bližini reče: Mir vam bodi; Ko jim odpušča in jih vabi v odpuščanje, jim spet reče: Mir vam bodi; in ko vabi Tomaža, da se dotakne njegovih ran, spet reče: Mir vam bodi.

Vse je božji dar. Čeprav Bog stopa med nas brez zahtev, v našo bližino ne bo mogel vstopiti, če se v stiski ne bomo ozirali proti zaprtim vratom. Zaupati mu moramo tudi takrat, ko ni videti, da bi bil živ med nami, ko ni videti da deluje. K temu nas vabi tudi napis pod sliko usmiljenega Jezusa: Jezus vate zaupam. Ko je razočaranje prehudo, je mogoče vstati le po dotiku ran Vstalega. Tudi za to so potrebna vztrajnost, pogum in milost.

 

Čeprav je božje usmiljenje brezmejno, Bog od nas pričakuje sodelovanje. Z božjo materjo Marijo moramo tudi mi, kakor učenci vztrajati v molitvi, dokler se nam Vstali Jezus ne približa. Hkrati z doživljanjem božjega usmiljenja, pa smo poklicani tudi mi, da božje usmiljenje prinašamo drugim, kar pomeni:

• biti blizu tistim, ki se v obupu in brezciljnosti zapirajo vase,
• odpuščati tistim, ki so nas ranili,
• deliti izkušnje svojih ran s tistimi, ki bi radi začeli na novo, pa ne zmorejo.