V pripravi na svetovno srečanje družin v Rimu 2022

V teh dneh je papež Frančišek skupaj z Dikasterijem za laike, družino in življenje sprejel odločitev, da se zaradi posledic pandemije Svetovno srečanje družin prestavi za eno leto. Srečanje bo torej potekalo v Rimu, julija 2022 in ne 2021, kot je bilo prvotno načrtovano. Papež Frančišek je že prej za svetovno srečanje družin izbral geslo: »Družinska ljubezen: poklicanost in pot svetosti«. V tem geslu se skrivata naslova papeževe okrožnice, Radost ljubezni (Amoris laetitia) in apostolske spodbude o poklicanosti vseh k svetosti Veselite in radujte se (Gaudete et Exsultate).

S tem je jasno nakazal željo, da se družine še enkrat poglobijo v sporočilo teh dveh okrožnic predvsem s tega vidika, kako živeti družinsko ljubezen kot poklicanost in kot pot svetosti v vsakdanjem življenju. Zato si to srečanje zastavlja namero, da se okrožnica Amoris Laetitia, ki je izšla po sinodi o družini (2016) ponovno prebere v luči apostolske spodbude, ki govori o poklicanosti vseh k svetosti Gaudete et exsultate (2018).

Kako lahko razumemo to papeževo željo?

Svetost ni rezervirana samo za tiste, ki imajo herojske kreposti, ki se jim dogajajo čudeži, ampak, kot pravi papež Frančišek, je svetost nekaj zelo običajnega. Uresničuje se v majhnih stvareh, ki jih iz dneva v dan delamo drug za drugega. Pomembno pa je, da se vprašamo, ali tisto, kar delamo, delamo z ljubeznijo, ali ne. Če delamo z ljubeznijo, je to že pot svetosti. Če pa ne delamo iz ljubezni, so običajno v igri neki interesi, s katerimi potem trgujemo …

Papež Frančišek dobesedno pravi, da svetost ni nič drugega, kot polnost živete ljubezni. Samo v ljubezni se naše življenje posvečuje, da postajamo vedno bolj podobni Kristusu. Mogoče se nam to ne zdi zanimivo, niti privlačno, problem je pa v tem, da ne poznamo Kristusa. Po njem nam hoče Bog dati vse, pa tudi zahteva vse! Želi nam dati življenje v polnosti, veselje, moč, svobodo, blagor. Jezus govori o blagrih, ne nalaga novih prepovedi in zapovedi!

Res je, da so svetniški zgledi, ki jih Cerkev poudarja, predvsem ljudje, ki so se odpovedali družini, in so pogosto tudi veliko pretrpeli … A svetost je enako dosegljiva, če živiš neko običajno družinsko življenje.

Tudi danes je med nami veliko zakoncev in staršev, ki se iz dneva v dan žrtvujejo za otroke, ki svoje življenje izročajo v Božje roke. To delajo brez kake pompoznosti in ne iščejo pohvale … Mogoče niti ne vemo za njih, a preko takih se širi blagoslov tudi na druge, na vse nas. Včasih to opazimo šele potem, ko človeka ni več med nami. Takšno pot svetosti so prehodili mnogi, katerih imena ne najdemo na koledarju.

Kako živeti svetost sredi vsakodnevne rutine

Če smo malo bolj konkretni. Po papežu Frančišku svetost ni v tem, da si nalagamo nova bremena in naloge. Bolj gre za to, da vsakodnevna opravila oblečemo v ljubezen. Vedno lahko dodamo »ščepec ljubezni«, dejansko vsakemu opravilu. Ni nujno, da bi pri tem nekaj posebnega doživljali, a to delo je posvečeno in bo ostalo pred Bogom za vso večnost. Zelo pomembni pa so tudi drobni trenutki, ki jih posvetimo drug drugemu v družini. Kako je npr. dan drugačen, če se mož in žena zjutraj objameta in poljubita, preden odideta vsak v svojo službo. In ko se popoldan otrok vrača iz vrtca ali šole, da ga ne zasujemo najprej z vprašanji o testih in ocenah, ampak ga objamemo in ga vprašamo, kako je. Če si doma zvečer pred spanjem poleg poljuba damo še križ na čelo, je ves dan in vse, kar se je zgodilo, izročeno v Božje roke. To je močnejše sporočilo kot ena ura »pridiganja«, kaj vse ni narejeno tako, kot bi moralo biti.

Papež pravi, da smo danes ljudje zelo nagnjeni k temu, da stalno delamo na sebi. To še ni pot svetosti. Pravzaprav je lahko to velika ovira za Boga, če se hočem odrešiti sam. V svetosti gre bolj za vprašanje, kaj lahko naredim, da bo Bog še bolj delal po meni. Kot pravo pot k svetosti nam papež Frančišek predlaga življenje iz blagrov. Zakonci se lahko vprašamo, kako lahko v luči blagrov živimo krščanski zakon.

Zakonska pot svetosti je vedno v dvoje. Vsak človek ima sicer neko svoje poslanstvo, to je Očetov načrt, pravi papež. Noben svetnik ne zraste sam, v svetosti lahko rasteš samo skupaj z drugimi. Tvoje poslanstvo ni samo zate, ampak ti je dano za druge. Papež zelo lepo zapiše: »Nebesa naj ti naklonijo, da boš lahko spoznal, katero besedo, katero Jezusovo sporočilo želi Bog povedati svetu s tvojim življenjem. Dovoli, da te duh preoblikuje in prenovi, da bi se to uresničilo.«

Namen razločevanja ni, kako bi lahko še več dosegli ali kaj bi še naredili v tem življenju, ampak kako bi lahko bolje izpolnili poslanstvo, ki nam ga daje Bog.

On želi, da bi bili mi živo znamenje njegove ljubezni, njegove bližine. Če iščemo le lastno srečo, se nam ta vedno znova izmuzne. Če pa iščemo pot svetosti, nam Bog nakloni notranji mir, srečo, veselje. Danes veliko zakoncev trpi v odnosih, ker imata za merilo le drug drugega, kaj jima je všeč in kaj ne. Ko pa se uglasita na Boga, kaj je Njemu zares všeč, sta uglašena tudi med seboj. To zahteva nekaj vaje v poslušanju, predvsem pa v poznavanju Božje besede, ki jo resnici na ljubo bolj slabo poznamo.

Svetost ni v tem, da bi morali poleg vsega narediti še nekaj dodatnega za Boga. Papež pravi, naj preprosto vse to, kar že počnemo, posvetimo Bogu in bo to delo blagoslovljeno. Gre za zaupanje, da smo v Božjih rokah varni.

Lahko naredimo kakšen korak k svetosti v tem času pandemije?

V tem času pandemije koronavirusa marsikaj ne gre tako, kot bi si želeli. Starši moramo iskati nove načine, kako za službo delati od doma. Otrokom moramo doma pomagati, da osvojijo nov način šolanja na daljavo. Pri tem pa narediti še kup vsakodnevnih opravil, od kuhanja,  pomivanja, pranja, likanja, itd… Nismo navajeni tega, da smo od jutra do večera ves čas skupaj, in to dan za dnem. Velikokrat smo že naveličani enolične vsakodnevne rutine, večkrat pa smo siti tudi drug drugega. To je vse zelo normalno. To nam pove, da nismo ustvarjeni za karanteno, nismo in nikoli ne bomo samozadostni, ampak potrebujemo drug drugega. Kot zakonca potrebujeva družbo in pogovor z drugimi zakonci. Kot družina pogrešamo druženje z drugimi družinami. Dokler pa smo bolj sami zase doma, sprejmimo to kot dragoceno priložnost za kakšen korak na naši poti svetosti. Po papeževih spodbudnih besedah bodimo prizanesljivi drug do drugega in usmiljeni. Privoščimo si čas tudi za igro in sprostitev. Papež pravi, naj si dovolimo zapravljati čas s svojimi otroki. To namreč ni prazen čas, ampak posvečen čas. Dopustimo si, da ni vse pospravljeno, da lahko kakšno opravilo počaka. Ni res, da mora biti vse popolno, da smo lahko zadovoljni. Naj nam bo v tolažbo misel p. Frančiška, da so naši izrazi ljubezni pogosto res nepopolni, kar pa še ne pomeni, da niso iskreni.

Zato se pustimo nagovoriti temu povabilu Svetovnega srečanja družin, ki je kot rečeno prestavljeno na julij 2022. V tem času priprave pa smo lahko pozorni na to, katera drobna in preprosta dejanja gradijo našo družino in kaj utrjuje ljubezen med nami.

Luka Mavrič

Foto: Katoliška Cerkev