Kaj je oviralo ljudi okrog Jezusa, da ga niso mogli vzeti zares? Bil je izreden v modrosti, v dobroti, tudi v čudežih. Nekaj pa jim ni bilo všeč. Bil je preveč navaden, da bi lahko videli izrednost. Ljudem okrog Jezusa ni šlo skupaj, da bi lahko bil Jezus, kaj več kot sin tesarja.

Ljudje vidimo izrednost le v izrednih stvareh: velikih uspehih, velikih dejanjih, izrednih talentih in izrednih dosežkih, pomembnih funkcijah in vplivnih položajih. Bog pa vidi izrednost v vsakem izmed nas. Vidi veličino v majhnosti in se prav tam razodeva.

Kaj je torej izrednega? Ljubezen, zavzetost za dobro, zavzetost za človeka, preprostost … In prav to je tisto, kar nagovori vsakega. Težava je v tem, da živimo v svetu, kjer smo zasuti z zahtevami po tem, da se: delamo pomembne, pametne, in da preziramo vse, kar za ta svet ni izredno.

Še enkrat vas vabim, da ne nasedate logiki tega sveta in sledite Jezusu. Naša trajna sreča ni v končnih stvareh, v izrednostih, ki jih ceni ta svet, ampak v izrednosti velikih ljudi, ki so vzeli Boga zares, ki so stopili v skrivnost notranje veličine. Kar se vidi, je vse minljivo in kratkotrajno. Neskončno je tisto notranje, tisto kar je za ta svet preveč navadno. Pomembno je, da se veselimo sebe, smo sočutni, iščemo poti do drugega, delimo z drugimi in živimo za druge.

To je logika majhnosti in hkrati trajnega veselja. Zmogli jo bomo živeti, če bomo ostajali povezani med seboj in z Bogom. Čeprav se vam zdi, da Boga ne potrebujete, se skušajte ustavljati ob tem, kar iščete in iščite način, da bi resnično dosegli. Ni mogoče združiti logiko tega sveta in božjo logiko. Ti dve si bosta vedno v nasprotju. Ne obupajte, ker se splača!

Prosimo Gospoda po priprošnji Device Marije, da raztopi trdoto srca in omejenost razuma, da bomo odprti za njegovo milost, za njegovo resnico in za njegovo poslanstvo dobrote in usmiljenja, ki je namenjeno vsem, brez kakršnega koli izključevanja.

Ervin Mozetič