Rad opazujem stavbe in zidove brez ometa. Posamezni kamni, majhni ali veliki, obdelani ali grobih oblik, različnih barv in velikosti tedaj bolj prihajajo do veljave. Vsak je na svoj način edinstven in nenadomestljiv. Če ga ne bi bilo, bi tam zijala praznina. Zbudilo bi se neprijetno občutje, da zidunekaj manjka, da je njegova trdnost načeta, kajti še tako majhen kamen je v oporo drugim kamnom.

Še lepše je opazovati mozaik. Drobni kamenčki, različnih barv in odtenkov, ustvarjajo podobe ljudi, živih bitij, stvari ali simbolov. Tudi najmanjši kamenček ima svoje mesto, brez njega bi celotnemu mozaiku nekaj manjkalo.

Ko je apostol Peter pisal svoje prvo pismo kristjanom v Mali Aziji, je imel pred očmi dve stvari: Najprej to, da je Kristus, ki so ga nekateri zavrgli, živi kamen, izbran in dragocen, na katerem morajo kot verujoči zidati svojo vero in zaupanje, stavbo svojega duhovnega in vsakdanjega življenja. Potem pa tudi resnico, da so sami živi kamni, ker so izbrani in dragoceni pred Bogom, ki jih je poklical in jih potrebuje.

Ali smo Bogu res tako potrebni? Ali smo sploh potrebni drug drugemu?

Od trenutka, ko je človek poklican v življenje, se začenja njegova enkratnost in neponovljivost. Nihče ga ne more nadomestiti v njegovi življenjski poklicanosti in nalogah. Zunanje delo lahko namesto nas opravi kdo drug, marsikdaj bolje od nas. V vzgoji in oblikovanju lasatne osebnosti, v graditvi duhovne stavbe življenja nas ne more nič nadomestiti. Darove in možnosti, ki so nam dani, moramo dopolniti in izrabiti sami, drugi nas v tem ne morejo nadomestiti.

Živi kamni smo, ko se zavedamo svoje poklicanosti, ko se iz anonimnosti prebujamo k pomembnosti. Pa ne le v spoznanju, marveč tudi v dejanjih. Tudi ne le v vrednotenju in sprejemanju ljudi okoli nas. Ko jim damo vedeti, da so nam potrebni, da jih spoštujemo in upoštevamo njihovo življenjsko poklicanost. Tedaj se kot kamni v stavbi med seboj dopolnjujemo in podpiramo, drug drugemu dajemo trdnost in oporo.

Kaj pomeni biti živi kamen? V prvi vrsti pomeni ravno to, da sami živimo to kar oznanjamo. Velikokrat pa prav kot duhovnik slišim, da kristjani sami ne živimo, kot oznanjamo. To je hud očitek, ob katerem bi morali nenehno preverjati doslednost svojega služenja Kristusu in Cerkvi. Po drugi strani pa to mnogim služi za izgovor, da božje besede ne vzamejo zares. Pa je to res le izgovor in nič več, kajti Cerkev se ne hvali s svojo popolnostjo. Njena hvala je Kristus, ki v njej živi, da ga ona čuva in razdaja.

Vsak od nas je nepopoln, tudi naše oznanjevanje je skromno ob tolikem bogastvu božjega razodevanja; vendar Kristus naše delo sprejema in se, tudi to je čudež božjega zaupanja, povsem zaupa našim besedam, našemu oznanjevanju. Gotovo moč našega govorjenja ni ne v spretnosti besede ne v obilici znanja, ampak v moči Duha, ki more srca odpreti, kot jih je ob Petrovem govorjenju in jih nagniti k spreobrnenju. Zato pa je potrebno sprejemanje božje besede podpirati z molitvijo.

Vendar če bi Kristusa oznanjal samo s svojim zgledom, ne bi bil več njegov služabnik. Kljub človeški nedoslednosti moramo oznanjati vsega kristusa, pa naj je nam samim ali poslušalcem v hvalo ali grajo. Vedno nam je darovan za odrešenje, da bi nam pokazal vso resnico o Bogu in sebi, da bi nam pokazal pot življenja in na vedno nov način razodeval svojo ljubezen. To je življenje, vredno človeka, vredno truda in upanja.

Mislim, da je bil sveti Frančišek Saleški tisti, ki je rekel, da ni dobra tista pridiga, ki jo ljudje hvalijo, pač pa tista, od katere odhajajo zamišljeni.

Z besedo in znamenji razodevamo, kaj je v nas. Včasih nam to bolje uspeva, drugič le težko najdemo prave izraze za to, kar čutimo, vendar je to edini način. Bližje ko smo človeku, bolje ga poznamo in lažje ga razumemo. Tudi Bog se nam razodeva po znamenjih in besedi. Bolj ko ga ljubimo, bolj odkrivamo znamenja njegove navzočnosti in globlje v nas sega njegova beseda. Trudimo se v tem tednu, da bomo vedno znova priznavali svojo nepopolnost in tako bomo bolj odprti za dar njegove besede.

Ervin Mozetič