Jezus kar štiri krat uporabi besedo LJUBITI –  to je Jezusov izraz za zastonjsko, brezpogojno ljubezen. Tu je edinkrat, ko Jezus zahteva, da ga nekdo ljubi, vendar pa ne zahteva sebične ljubezni do sebe. Gre za Jezusovo povabilo, da vsak svoje življenje v ljubezni izroči njemu. Gre za ljubezenski odnos, ki naj ga živim(o) z Jezusom. V zapovedi ljubezni gre za to, da učenec sprejme to Učiteljevo zapoved kot normo življenja.

Vsako srečanje z Bogom pušča resnična znamenja Božje navzočnosti, Božjega duha v nas. Božja navzočnost se razodeva v življenju naše celotne osebe v trenutku, ko sprejmemo ljubezen. Takrat postanemo drugačni. Pustimo se voditi Duhu in ne predlogom tega sveta. Jezusovo razodevanje se torej lahko zgodi le v učencu, ki sprejme njegovo besedo. Veliko je načinov razodevanja Jezusove navzočnosti: evharistija (Jezus je v zbrani skupnosti, ki moli in posluša Njegovo besedo), v ubogem –  tam, kjer se ga ljubi, v molitvi (med nami). Ko učenec ljubi, so njegove besede, nasmeh, čutenja – isti, kot jih ima Jezus in v njem Oče.

Jezus ob svojem odhodu pošilja drugega tolažnika, to je Duha. Gre za Duha, ki je Božje življenje in ga je Jezus prinesel človeku. Jezus nam po Duhu ostaja blizu, je na naši strani, ob nas. Ko je Jezus v cerkveni skupnosti, so vsi člani v isti veri, misli, molitvi in se čutijo potrjene v veri in takrat ni velikih težav. Danes je drugače: učenec živi v svetu, ki je drugačen od krščanskega. Ostaja sam, zato  se mora zavestno boriti. Moraš živeti in vztrajati v svetu, ki drugače razmišlja, vrednoti, zato je življenje v Jezusovem predlogu življenja težko, a je treba vztrajati in nadaljevati. Če si v Jezusovem duhu, se, recimo, trudiš za: altruizem, čistost, zakonsko ljubezen, izgradnjo družine, spolno življenje po vrednotah in krepostih; hrepeniš po večnem življenju  kljub temu, da si obdan z ljudmi, ki so zazrti le v življenje tega sveta… Pri ljudeh, ki živijo le zemeljsko, je vse to  drugače. Kristjanu rečejo: »Pa kje ti živiš? Ti ne poznaš življenja!« A v sebi sredi takega sveta kristjan sliši glas, ki mu pravi: »Nadaljuj z Jezusom, to je prava pot, to, kar ti Jezus predlaga, je res, je dobro. Gre za življenje v Duhu in iz Duha. Ali pa recimo, ko se kristjan odloča: kako pomembno je, da se odloča v Gospodovem Duhu. Ko gre za praznovanje nedelje v življenju kristjana, se lahko počutiš sam, ni podpore, malo jih gre k maši. Tudi takrat poslušaj v sebi glas Duha. Izbiraj prave izbire življenja z Bogom in za človeka – k temu nas vabi Tolažnik.

Glas Duha nas pelje v večno življenje, v življenje po ljubezni. To ni teoretični učitelj, ki bi ti dal neko teoretično napisano postavo. Ne, Duh je novo življenje, dar Božjega življenja  v nas in nas vedno, v vsakem položaju žene, da ljubimo, da naredimo iz svojega življenja dar. To ni ukaz od zunaj, marveč od znotraj iz naše globoke narave, iz srca. Od znotraj nas Duh gradi, narava Božjega sina nas žene, da se obnašamo kot Božji sinovi. Mama, na primer, od znotraj odkriva, kako naj bo mama. V njej je narava mame, ne le neko zunanje teoretično znanje. Tako je s kristjanom: Duh mi kaže, kdo sem in kako naj živim svojo novo naravo Božjega sina.

Če en teden ne molimo, ne beremo evangelij, ne poslušamo Gospodovega glasu – bomo začeli razmišljati kot vsi drugi, izgubili bomo glas Duha v sebi, poslušnost njegovemu duhu, izgubili bomo spomin, da smo Božji sinovi. Duh ohranja v nas živi spomin na Jezusa, na našo identiteto Božjih sinov, na način razmišljanja, ravnanja Božjih sinov. Duh nas na to spominja, da smo Božji sinovi z našim načinom življenja in mišljenja. Če to izgubimo, se v nas konča mir srca, notranji mir.

Ne pozabimo: Vera, ki se žrtvuje, je resnična, sicer je umetna.

Ervin Mozetič