Pavlova pripoved o ustanovitvi evharistije je najstarejše pričevanje o Kristusovih besedah med zadnjo večerjo. ‘To delajte‘: Jezus zapove, da bi ponavljali njegovo dejanje, preko katerega nam je podaril svoje Telo in svojo Kri, ko je vzel kruh, se zahvalil, ga razlomil, ter prav tako tudi kelih. To dejanje  je prispelo do nas. Pomeni ‘delati‘ evharistijo, katere glavna oseba  je vedno Jezus, vendar pa se udejanja preko naših ubogih rok, maziljenih s Svetim Duhom.

To delajte.’ Jezus je svojim učencem že pred tem naročil, da bi ‘delali’ tisto, kar je bilo v njegovem duhu že jasno, in sicer v poslušnosti Očetovi volji. V odlomku iz Lukovega evangelija smo slišali, kako jim je pred utrujeno in lačno množico dejal: ‘Dajte jim vi jesti‘. V resnici je Jezus tisti, ki blagoslovi in razlomi hlebe ter nasiti vse tiste ljudi, toda pet hlebov in dve ribi so ponudili učenci, in Jezus je hotel prav to: da bi, namesto da bi množico odpustili, dali na razpolago tisto malo, kar so imeli. Tako vidimo še eno dejanje: kosi kruha, ki so ga razlomile svete in častitljive roke Gospoda, so bili dani v uboge roke učencev, ki so kruh razdelili ljudem. Tudi to pomeni ‘delati‘ z Jezusom, dati jesti skupaj z Njim.

Jezus dobro ve, kaj storiti, vendar želi v to vključiti tudi svoje učence, želi jih vzgajati. Drža učencev je povsem človeška. Iščejo realno rešitev, ki ne bo povzročila preveč težav: ‘Odpusti množico’, pravijo, ‘naj vsak poskrbi zase, kakor more, saj si itak že veliko storil za njih; pridigal si jim, ozdravil bolnike…, odpusti množico’.

Jezusova drža pa je povsem drugačna, saj izhaja iz njegove povezanosti z Očetom ter iz sočutja do ljudi, … saj čuti naše težave, naše slabosti, naše potrebe… Jezus popolnoma zaupa nebeškemu Očetu, ve, da je Njemu vse mogoče. Zato reče učencem, naj posedejo ljudi v skupinah po petdeset, kar ni naključno; saj to pomeni, da niso več množica, temveč skupnost, ki jo s kruhom hrani Bog. Potem vzame te hlebe in ribi, se ozre v nebo, jih blagoslovi, kar zelo jasno kaže na evharistijo, jih razlomi in začne dajati učencem, učenci pa delijo naprej… in kruha ter rib ne zmanjka! Poglejte čudež: ki pa je bolj v razdelitvi kot pomnožitvi, saj jo vodi vera in molitev. Vsi so jedli in je še ostalo. To je znamenje Jezusa, Božjega kruha za človeštvo.

Učenci so sicer videli, vendar niso povsem dobro razumeli sporočilo. Bili so, kakor tudi množica, navdušeni zaradi uspeha. Ponovno so šli za človeško logiko in ne Božjo, ki je logika služenja, ljubezni, vere. Praznik Rešnjega Telesa in Krvi nas poziva, da se spreobrnemo k veri v Previdnost, da delimo z drugimi to malo, kar smo in kar imamo ter da se nikoli ne zapremo sami vase.

Jasno je, da ta čudež ne želi nasititi lakote samo enega dne, ampak je znamenje tistega, kar ima Kristus namen izpolniti za odrešenje celotnega človeštva, ko podari svoje meso in svojo kri. Pa vendar je vedno treba iti preko teh dveh majhnih dejanj: ponuditi tistih nekaj hlebov in rib, ki jih imamo; sprejeti razlomljeni kruh iz Jezusovih rok in ga razdeliti vsem.

Pomnožitev kruha izvira iz Jezusovih besed učencem: ‘Vi sami jim dajte…’ Učenci razdelijo tisto malo, kar imajo. Ravno tistih nekaj hlebov in rib v Gospodovih rokah nasiti vso množico. V Cerkvi in tudi v družbi, je ključna beseda, ki se je ne smemo bati, solidarnost; dati na razpolago Bogu to, kar imamo, naše male zmožnosti, kajti samo v razdeljevanju, v podarjanju, bo naše življenje rodovitno, rodilo bo sadove… Ta večer nam Gospod ponovno razdeljuje kruh, ki je njegovo telo, on sam se podarja. In tudi mi doživljamo solidarnost Boga s človekom; solidarnost, ki se nikoli ne izčrpa; solidarnost, ki nas vedno osupne. Bog nam postane bližnji, v žrtvi križa se poniža in vstopi v temo smrti, da bi nam dal svoje življenje, ki premaga zlo, egoizem in smrt. Jezus se nam tudi ta večer daje v evharistiji, z nami deli isto pot, postane hrana, ki podpira naše življenje tudi v trenutkih, ko pot postane težka in ovire upočasnjujejo naše korake. V evharistiji nas Gospod spodbuja, da hodimo po njegovi poti služenja, razdeljevanja, poklanjanja. Tisto malo, kar imamo, tisto malo, kar smo, če razdelimo, bo postalo bogastvo, kajti moč Boga, ki je ljubezen, vstopa v našo revščino in jo spreminja.

Prosimo našo Mater Marijo, naj nam pomaga pri tej spreobrnitvi, da bomo resnično in bolj hodili za tistim Jezusom, ki ga častimo v evharistiji. Tako bodi.

Ervin Mozetič