Sobota, 13. junij: Sploh ne prisegajte

Jezus je videl farizeje in pismouke, ki so podobno kot mi danes, elegantno opravičevali svoje življenje ob zapovedih postave. Ubili nismo nikogar, so si rekli. A stiskali so svoje bližnje, jih poniževali in izkoriščali. Na sicer zelo eleganten način, pa vendar. Prešuštvovali mogoče niso, a iznašli so način, kako se lahko žene znebijo, jo obtožijo prešuštvovanja in najdejo razlog za ločitev. Prisegali sicer niso, a njihove besede so bile kakor veter, ki piha vedno iz druge strani, vedno v pravo smer.

To ni to, je hotel reči Jezus. Temu pa ne dodaja množico novih zapovedi, ampak globlji pogled na pravičnost. Pred oči mi prihajata dva dogodka v Novi zavezi, kjer je pravičnost posebej izpostavljena.

»Njen mož Jožef je bil pravičen in Marije ni hotel osramotiti, zato je sklenil, da jo bo skrivaj odslovil. (Mt 1,19).« Po postavi bi jo moral kamnati, a čutil je, da to ni prav. Iskal je višjo pravičnost in v tem se mu prikaže Gospodov angel in mu sporoči, prav to, kar išče: Božjo pravičnost. Ko se angel umakne, Jožef izpolni Božjo pravičnost, tj. Božjo voljo, ki jo je vedno iskal!  Jožef tako ne izpolni tega, kar mu veleva postava. Na nek način postavo krši, izpolni pa tisto, kar od njega pričakuje Bog, tisto, kar je v skladu z Božjim načrtom.

Drugi primer pravičnosti lahko najdemo v Jezusovem krstu. Jezus je odgovoril Janezu Krstniku in mu dejal: »Pústi zdaj, kajti spodobi se nama, da tako izpolniva vso pravičnost.« (Mt 3,15) Kakšno pravičnost izpolnita Janez in Jezus? Jezus ni grešil in ne potrebuje krsta spreobrnjenja. Čisto po pravici, krsta ne potrebuje. V luči naše logike sploh ne. Pa vendar. Jezus hoče izpolniti vse, kar je zanj pripravil Oče, Bog. Vsa pravičnost je skrita v Božjem načrtu, ki ga je Bog pripravil vsakemu. Tako Jezus naredi več, kot mu veleva postava.

Torej je pravičnost, o kateri Jezus govori, temelj pravega izpolnjevanja postave. Mogoče jo je primerjati prometnim znakom. Prav je, da jih upoštevamo, a rešilec v nevarnosti vozi celo skozi rdečo luč. Navsezadnje pa ni najpomembnejše, ali smo kršili kakšen predpis ali ne, pomembnejše je, ali so naše poti prave. Radi se opravičujemo s pravičnostjo, a ne pomislimo, da ta pogosto služi le nam samim. Višja pravičnost, o kateri govori Jezus, služi izpolnjevanju Božje volje.

Če pogledamo v tej luči na današnji evangelij, nam bo najbrž bolj jasno, kaj od nas pričakuje. Ne zadošča oziranje na predpise, ne želi niti dodati novih. Bog želi, da se popolnoma predamo njegovi logiki, ki nas popolnoma presega. A vendar je naše odrešenje mogoče le znotraj te, seveda pa vedno v Božjih rokah.

Božji načrt ne dopušča človeških špekulacij. Otročje je misliti, da bomo Boga prinesli okrog s svojimi izgovori. Tudi s svojimi poskusi, da bi bili popolni, ga ne moremo prepričati. Najbolje bo, da se vedno držimo Jezusove spodbude: Ko naredite vse, kar vam je bilo ukazano, govorite: ›Nekoristni služabniki smo; naredili smo, kar smo bili dolžni narediti.‹« (Lk 17,10)

Ervin Mozetič