V današnjem evangeliju Jezus razlaga kaj je pravo veselje in kdo je izvir veselja. Oče je izvir veselja; Sin je njegovo uresničenje in Sveti Duh njegov animator. Evangelist Matej nam pripoveduje, da nas Sin takoj zatem, ko se je zahvalil Očetu, povabi: »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek. Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam; kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko«. »Veselje evangelija napolnjuje srce in celotno življenje ljudi, ki se srečajo z Jezusom; ljudi, ki dovolijo, da jih odreši greha, žalosti, notranje praznine, osamljenosti. Z Jezusom Kristusom se vedno rojeva in oživlja veselje«.

Učenci so bili poklicani k življenju z Jezusom in On jih je poslal oznanjat; tako so ponovno postali polni veselja. Zakaj ne bi tudi mi vstopili v ta tok veselja?

Velika nevarnost sedanjega sveta z njegovo mnogovrstno in neznosno ponudbo potrošnje je samoljubna žalost, ki prihaja iz lagodnega in skopuškega srca, iz bolestnega iskanja površnih užitkov, iz osamljene zavesti. Človeštvo mora zato zajemati iz Kristusovega odrešenja. Učenci so tisti, ki se prepustijo Kristusovi ljubezni in jih zaznamuje gorečnost za Božje kraljestvo, da bi postali prinašalci evangeljskega veselja. Vsi Gospodovi učenci so poklicani, da se napajajo z veseljem do evangelizacije.

V številnih pokrajinah primanjkuje duhovnih in redovnih poklicev. Pogosto je razlog za to odsotnost apostolske gorečnosti v skupnosti, ki bi »okužila« mlade, zato jih ne navduši in pritegne. Veselje evangelija izhaja iz srečanja z Jezusom in pomoči ubogim. Zato spodbujam župnijska občestva, gibanja in skupine, da živijo močno bratsko življenje, ki temelji na ljubezni do Jezusa in je pozorna na pomoč potrebnim. Tam, kjer so ljubezen, gorečnost, želja prinašati Kristusa drugim, izvirajo pristni duhovni poklici.

»Bog ljubi veselega darovalca«. Poživimo željo in obudimo moralno dolžnost veselega prispevka oznanjevanja k ljudem. Osebni materialni dar je znamenje lastnega darovanja najprej Gospodu, nato tudi bratom; tako ta dar postane orodje oznanjevanja v človeštvu, ki gradi na ljubezni.

Ne pustimo, da nam ukradejo veselje do evangelizacije! Vabim vas, da se potopite v veselje evangelija in se napajate v ljubezni, ki bo sposobna razsvetliti vaše življenje. Spodbujam vas, da si prikličete v spomin »prvo ljubezen«, s katero je Gospod Jezus Kristus ogrel srce vsakega izmed vas, ne zaradi nostalgije, ampak da bi vztrajali v veselju. Gospodov učenec vztraja v veselju, ko je z Njim, ko izpolnjuje njegovo voljo, ko deli vero, upanje in evangeljsko ljubezen.

Ervin Mozetič