Sreda, 24. junij: Gabrijel oznani rojstvo Janeza Krstnika vi

Ob rojstvu Janeza Krstnika, mi v božji besedi stopa najprej pred oči oče Zaharija, ki je nem. Oče Zaharija angelu ni mogel verjeti, zato je onemel. Bog se kljub temu ni premislil, ni rekel, da v takšno družino ne bo poslal preroka. Celo največji prerok se je torej rodil v družini, kjer ni šlo vse gladko in ni bilo vse popolno. Eden največjih problemov današnje družbe, tudi Cerkve je, da misli, da mora biti vse popolno. Vse kar je človeško je nepopolno. Ni popolne družine!

Janez Krstnik, ki se je rodil v družini duhovnikov, je prvo znanje nabiral ob materi in očetu, pomembno vlogo v njegovem življenju pa je imel zagotovo tempelj. Pričakovali bi, da bo šel po očetovih stopinjah, a ko je napočil čas, da nastopi pred Izraelom, se je umaknil v puščavo. S tem je prekinil tradicijo svoje duhovniške družine, še več, tradicijo templja in začel oznanjati izven svojih duhovniških vrst. V Duhu je spoznal, da je Izraelsko ljudstvo v svojem napuhu pozabilo, da se mora neprestano spreobračati. Obtičalo je v farizejski logiki zapovedi in prepovedi. Janez zato v puščavi ob reki Jordan krščuje in oznanja krst pokore in spreobrnjenja.

Ob pogledu na Janeza Krstnika in na svojo prehojeno pot bi rad izpostavil še eno spoznanje, za katerega se Bogu zahvaljujem.

Ob današnjem evangeliju vas vabim, da skupaj, vsak po svojih močeh, vztrajamo v veri. Prepričan sem, da smo vsi povabljeni da:

• skupaj gradimo dom, in verjamemo v njegovo lepoto,
• skupaj ustvarjamo živa občestva, kjer bo vsakdo lahko sprejet in ljubljen,
• sprejemamo in nosimo križ čudaštva, nasprotovanja in negotovosti, ne v obupu, ampak v veselju, da skupaj lahko odrešujemo svet,
• skupaj vztrajamo na poti, da se ne utaborimo, ampak gremo vedno naprej.

Če ostanemo pri podobi Janeza Krstnika, lahko rečemo, da je bilo njegovo poslanstvo pričevanje. Pričeval je in zbiral učence, da bodo za njim pričevanje nadaljevali. Verjamem, da je to naloga vsakega duhovnika, in si želim, da bi jo čim bolje izpolnil: Da pričujem in opogumljam k pričevanju. Zahvaljujem se za vse vaše molitve, iz katerih se rojeva vsako duhovništvo. Hkrati pa vas vabim, da nikoli ne pozabite, da smo vsi povabljeni, da pričujemo. AMEN!

Ervin Mozetič