Petek, 3. julij: Sveti Tomaž

Najvažnejšo vsebino Jezusovega usmiljenja lahko prepoznamo v njegovi drži do Tomaža. Ko je končno z apostoli, ko se jim prikaže, mu reče: »Položi svoj prst sem in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren.«Potrpežljivo, z neverjetno bližino, se približa Tomažu. Jezus mu da čutiti svojo bližino, svoje razumevanje in ga dviga iz nevere.  S tem je prišel naproti njegovi nevernosti, da bo lahko preko znamenj trpljenja v polnosti dosegel velikonočno vero, torej vero v Jezusovo vstajenje.

Zakaj je moral apostol Tomaž položiti roko v Jezusove rane? Da bi veroval. Videl je čudeže, pa ni veroval. Videl je vstalega Gospoda, pa ni veroval! Šele, ko je začutil njegove rane, je doumel, da gre zares.

Vsi bi radi živeli brez bolečin, brez ran in skoraj popolni. Prav to je ena večjih hudičevih prevar. Ravno bolečine in rane nas vabijo k resničnemu srečanju z bližnjim. Po ranah bližnjega najgloblje spoznavamo vstalega Gospoda. Torej še eno povabilo današnje nedelje: Ne bežimo pred ranami, ne pred svojimi, ne pred ranami bližnjega. V sočutju, v srečanju z našim uboštvom in z ubogimi se razodeva Bog!

Tomaž je eden tistih, ki niso takoj zadovoljni, in išče, hoče osebno preveriti, imeti osebno izkušnjo. Po začetnem odporu in nemiru končno tudi on začne, čeprav s težavo verovati, vendarle pride do vere. Jezus ga potrpežljivo čaka in zadnjemu ‘prišleku’ osebno pomaga pri njegovih težavah in negotovostih.  Ob zveličavnem dotiku ran Vstalega, Tomaž pokaže svojo rano, svoje brazgotine, svojo bolečino, svoje ponižanje, a v znamenju žebljev najde odločilno potrditev, da je bil ljubljen, pričakovan, razumljen. Stoji pred Odrešenikom, ki je poln miline, usmiljenja, nežnosti. To je tisti Go   spod, ki ga je iskal v skritih globinah lastnega bitja, saj je vedno vedel, da je tako. Koliko od nas išče v globini svojega srca srečanje z Jezusom, s takšnim kot je: mil, usmiljen, nežen! Saj mi globoko v sebi vemo, da je takšen. Ko je ponovno našel stik z ljubečo in potrpežljivo Kristusovo usmiljenostjo, je Tomaž razumel globok pomen Njegovega vstajenja in v svoji notranjosti spremenjen, z vzklikom izpovedal svojo polno ter popolno vero v Njega: ‘Moj Gospod in moj Bog’. Lep, zelo lep je ta Tomažev vzklik.

On se je lahko ‘dotaknil’ velikonočne skrivnosti, ki v polnosti razodeva zveličavno Božjo ljubezen, bogato v usmiljenju. Kakor Tomaž, smo tudi mi vsi povabljeni v ranah Vstalega zreti Božje usmiljenje, ki gre onkraj vsake človeške omejenosti ter zasveti v temini zla in greha. Ostanimo s pogledom na Njem, ki nas vedno išče, pričakuje, odpušča. Tako zelo je usmiljen, da se ne ustraši naše bede. V svojih ranah nas ozdravlja in odpušča vse naše grehe. Devica Marija naj nam pomaga, da bomo z drugimi usmiljeni, kakor je z nami Jezus.

Ervin Mozetič