Torek, 7. julij: S poglavarjem hudih duhov

Pismouki so bili možje, poučeni v Svetem pismu z nalogo, da ga razlagajo ljudstvu. Nekateri med njimi so bili poslani iz Jeruzalema v Galilejo, kjer se je začel širiti glas o Jezusu, da bi mu v očeh ljudi vzeli ugled, da bi opravili službo opravljanja, mu vzeli ugled, avtoriteto. To je strašna stvar. In ti so bili poslani, da bi to naredili. Torej ti pismouki pridejo na dan z natančno in strašno obtožbo in pri tem niso varčevali s sredstvi, ampak so šli naravnost do jedra in takole rekli: S poglavarjem hudih duhov izganja hude duhove’. Kar pomeni, da ga vodi poglavar demonov, oziroma je enako, kot da bi bolj ali manj rekli: ‘Ta je obsedenec.’ Jezus je namreč ozdravil veliko bolnikov, zato so jih hoteli preslepiti, da to ne dela s Svetim Duhom, kot je to delal Jezus, temveč s hudičem, s hudičevo močjo. Jezus se je odzval s krepkimi in jasnimi besedami, ker ni trpel tega, saj so ti pismouki, morda se tega niso niti zavedali, začeli padati v najhujši greh, torej da so zanikali in preklinjali Božjo ljubezen, ki je navzoča v Jezusovih delih. Preklinjanje, greh proti Svetemu Duhu, je edini greh, ki ni odpustljiv, tako pravi Jezus, saj izhaja iz zaprtosti srca pred Božjim usmiljenjem, ki deluje v Jezusu.

Ta dogodek vsebuje opozorilo, ki je koristno za vse nas. Zgodi se lahko namreč, da močna zavist zaradi dobrote in dobrih del neke osebe, vodi v lažno obtožbo proti njemu. V tem je pravi smrtni strup, torej ta zloba, ko se naklepno želi uničiti dobro ime drugega. Gospod reši nas pred to strašno skušnjavo! In če ob spraševanju vesti opazimo, da ta strašen plevel poganja v nas, pojdimo takoj izpovedati ga v zakramentu pokore, še preden bi se lahko razvil in začel povzročati zle učinke, ki so neozdravljivi. Bodite pozorni, ker ta drža uničuje družine, prijateljstva, skupnosti in celo družbo.

Vedno sem se bal ljudi, ki v vsaki situaciji že vnaprej vedo, kaj je od Svetega Duha in kaj od hudiča; kdo hodi v Luči in kdo blodi v temi; kaj je resnica in kaj laž… Ta vprašanja bi si morali vedno znova zastavljati in nanje iskati odgovore vsi, ki želimo zares slediti Kristusu, mislim pa, da je to vedno znova pot iskanja. Farizeji, pismouki in učitelji postave so točno vedeli, da Jezus ni od Boga, ker krši postavo, ker se druži z grešniki, ker se dela enakega Bogu… Prepričani so bili, da je obseden s poglavarjem hudih duhov, da je razvratnež in bogokletnik, zapeljivec, upornik in prevarant… Jezus pravi zanje: »Če bi bili slepi, bi ne imeli greha, ker pa pravite ‘vidimo’, vaš greh ostane.«

Mislim, da lahko najbolj zanesljivo čutimo delovanje Svetega Duha v zakramentih Cerkve (najbolj občuteno gotovo pri zakramentu sprave), v poslušanju in premišljevanju Božje besede in v stalnem dialogu v živem občestvu – skupnosti verujočih; delovanje hudega duha pa v vsem, kar nas od tega odvrača.

Ko Jezus reče: »Brez mene ne morete ničesar storiti«, ga vzamem kar dobesedno zares. Verjamem, da živim samo zato, ker mi On povsem zastonj, iz čiste ljubezni daje življenje. Torej zares prav ničesar ne morem storiti brez njega. Zame je takšna svoboda največji dokaz ljubezni, raniti takšno ljubezen pa velika bolečina…

Zame je to prav Kristusovo pričevanje za resnico, njegovo razodevanje Očeta, ki je Ljubezen. Ta resnica je luč, ki razkrinkava laž in osvetljuje vse, kar je v temi skritega.

Zelo na kratko povedano je zame resnica vse, kar je v ljubezni, laž pa vse, kar je njen ponaredek. Morda prav v tem razločevanju v zadnjih letih najbolj boleče doživljam svojo slepoto. Vedno znova se kaj, za kar sem bil prepričan, da je ljubezen, izkaže kot prevara. Hkrati pa prav ta bolečina pripravlja prostor svobodi, ki je v ljubezni.

Gospod, Luč, ki razsvetljuješ vsakega človeka na poti odrešenja, podeli mi milost, da bi vedno znova iskal odgovore na ta vprašanje in da bi nikoli ne mislil, da sem jih že našel!

Ervin Mozetič