Najvišja gora, s katere se moram spustiti, je vsekakor gora napuha.

In dolina, v katero se moram spustiti, je dolina krotkih in ponižnih: blagor krotkim.

Iz napuha sta grešila naša prva starša, ki sta hotela biti kakor Bog, in sta bila izgnana.

Iz napuha so grešili potomci našega očaka Noeta, ki so zidali babilonski stolp, to je mesto in stolp z vrhom do neba, in jim je Gospod zmešal jezik in jih razkropil.

Modri Sirah pravi dobesedno: “Začetek napuha je greh” (Sir 10,13).

Čeprav je vrstico mogoče razumeti na dva načina, sem prepričan, da je pravi smisel ujel sveti Hieronim, ki pravi: “Začetek greha je napuh,”

ali pa malo bolj dobesedno: “Greh je spočetje napuha” (Sir 10,13).

V knjigi pregovorov imamo lep pregovor v zvezi z napuhom in ponižnostjo:

“Pred zlom hodi napuh, pred padcem ošabnost duha” (Prg 16,18).

 

Naša nebeška mati Marija je na obisku pri teti Elizabeti slavila Gospoda:

“Mogočne je vrgel s prestola in povišal je nizke” (Lk 1,52).

Najbolj zanimivo pri tem spustu z gore napuha v dolino  krotkosti pa je naslednje:

Samo ena vrsta klinov je, po katerih se morem spustiti – ti klini so ponižanja in porazi.

Nobene druge lestve ni in nobene druge vrvi – nobenih drugih stopnic in nobene steze.

 

Dokler se namreč ne začnem spuščati, sploh ne vem, kako visoka je ta gora.

Potrebno pa se je spuščati iz stene v steno, potrebno je padati iz prepada v prepad, drseti po ledenikih in meliščih, se zvijati skozi žlebove in toniti v grape.

Kdor se ni odločil za spust, nima niti približne predstave, kako umirajo trudna kolena.

Naš Gospod Jezus Kristus je očital trdovratnim in napuhnjenim mestom in jih je hkrati povabil, naj bodo krotki in ponižni:

In pesem pri večernicah v četrtek prvega tedna pravi med drugim:

“Obvaruj nas prevzetnosti, saj z njo začno se padci vsi …”

In vsaka vaja v tej kreposti je res spuščanje v dolino, saj ni treba delati nič drugega, kakor samo opustiti vse, kar delam zaradi svojega napuha in prevzetnosti.

In še moja prošnja: “O Gospod, razsvetli nam razum, da bomo spoznali lepoto in veličino krotkosti!” Amen.

Ervin Mozetič