Četrtek, 30. julij: Nebeško kraljestvo je mreža

Danes smo slišali v evangeliju, da je nebeško kraljestvo mreža.

Nebeško kraljestvo je tudi mreža, ki ne izbira, vse vabi v eno samo občestvo božjih otrok. A vendar na koncu v nebeškem kraljestvu ni mogoče reči: vse kar se je ujelo, je dobro. Tu ostaja merilo evangelija. V nebeško veselje bo Bog odbral le tiste, ki so svetu dajali življenje, ki so bili v hrano drugim; ki so dali drugim zavetje in varnost; ki so pomagali drugim rasti v dobrem.

V bistvu pa je prilika o nebeškem kraljestvu kot mreži tudi zgodba o končni sodbi ob koncu časov  in nam mogoče ponuja odgovor, po čem lahko presojamo, ali resnično poznamo Jezusa ali ne in ali nas bo lahko prepoznal ali ne; ter ali delamo krivico ali ne. Kajti vprašanje je, kdaj  si v življenju prislužimo zavrženost ali sprejetost.

Videti, je ključ, da bi lahko prav delali. Kajti če ne vidimo, tvegamo, da delamo narobe. Kaj pa je krivica? : Ne videti!  Poznati Jezusa, pomeni prepoznati stisko in odgovoriti nanjo. Delati krivico, pa pomeni ne prepoznati in ne odgovoriti.

Temelj našega življenja naj bi bil torej prepoznavanje stisk, videti drugega in odgovoriti na njegovo stisko. Ko bomo prepoznavali, videli in odgovarjali, bomo srečevali Kristusa.

Vztrajno iskanje, kdo so ubogi, me je pripeljalo, da smo ubogi prav vsi. Ubogi smo, ker smo ranjeni, ubogi smo, ker iz ran ravnamo nesvobodno, ubogi smo, ker se bojimo prepoznati sami sebe in pogosto zato križamo nedolžnega. Prepričan sem, da ne bomo nikoli predobro poznali ne svoje ne tuje ranjenosti in stiske. Nikoli ne bomo dovolj dobro odgovorili ne na eno ne na drugo.

Sam premalo občutim stisko človeka, ki je dan v moje življenje. Dostikrat tudi ne zaznavam dobro v kakšnem odnosu sem z določenim človekom. Na primer:

• otroka kdaj dojemam kot »odraslo osebo«, čeprav potrebuje jasnost, doslednost in vzgojo
• nadrejene in sodelavce vidim kot tekmece, čeprav bi moral sprejeti svojo vlogo
• v odnosu do družbe delujem pasivno, čeprav je moja dolžnost da dajem svoj delež

Zdi se mi, da se za trpečega Boga v bližnjem večkrat ne zmenim. Če mi gre dobro, se težko približam s ponižno držo, da bi mu bil lahko resnično blizu. Hitro se pojavi napuh, kako bi drugemu pomagal, ker več vem, znam, razumem, stisko bližnjega pa v resnici prezrem. Če pa sam trpim, kaj hitro prezrem svoje najbližje, ki so lahko soudeleženi v istem trpljenju. Kot bi si mislil, da meni v takih trenutkih pritiče več sočutja, kot bližnjemu.

Učiti se prepoznavati stisko in odgovarjati nanjo sta dva temeljna elementa hoje skozi ozka vrata do odrešenja. Ko bomo lahko rekli, poznam stisko drugega, vem kaj je in poskušal sem se mu na vse načine približati, takrat imamo upanje, da ob koncu ne bomo pometani v ognjeno peč, kjer bo jok in škripanje z zobmi.

Jezus nas na tak način vabi, da se zavedamo  odgovornosti, da smo drugim v hrano in zavetje ter pomagamo ljudem rasti.

Na tak način nam pojasni, kaj pomeni biti odgovoren: Biti odgovoren pomeni služiti. Služiti pomeni ljubiti. Kako naj torej ljubim sebe in drugega? Tako kot pravi evangelij: Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse to vam bo navrženo.

To je povabilo namenjeno vsakemu izmed nas. Biti odgovoren in ljubiti tako, da je vedno na prvem mestu Božje kraljestvo in da je v njem dovolj prostora za vsakega. Ni lahko, a je mogoče.

Ervin Mozetič