Evangeljski odlomek danes opisuje dogodek, kako se Jezus, po tem ko je vso noč molil na obali Galilejskega jezera, napoti k čolnu svojih učencev tako, da hodi po vodi. Čoln se nahaja sredi jezera, kjer ga je zaustavil močan nasprotni veter. Ko učenci vidijo Jezusa prihajati, hodeč po vodi, ga zamenjajo za prikazen in se prestrašijo. Toda On jih pomiri: ‘Bodite pogumni! Jaz sem. Ne bojte se!’ Peter, s svojim značilnim zanosom, mu reče: ‘Gospod, če si res ti, mi ukaži, da pridem po vodi k tebi.’ In Jezus ga pokliče: ‘Pridi!’ Peter stopi iz čolna in začne  hoditi po vodi naproti Jezusu, toda zaradi vetra se vznemiri in se prične potapljati. Takrat zavpije: ‘Gospod, reši me!’ Jezus iztegne roko in ga prime.

Ta evangeljska pripoved vsebuje bogato simboliko  in vabi nas k razmisleku o naši veri, tako kot posamezniki kakor kot cerkvena skupnost – tudi o veri vseh nas, ki smo danes tukaj v cerkvi. Skupnost, ta cerkvena skupnost, ima vero? Kakšna je vera vsakogar izmed nas in vera naše skupnosti? Čoln je življenje vsakogar izmed nas in je tudi življenje Cerkve; nasproten veter predstavlja težave in preizkušnje. Petrova prošnja ‘Gospod, ukaži mi, da pridem k tebi’ in njegov krik ‘Gospod, reši me’ sta zelo podobna naši želji, da bi čutili Gospodovo bližino, pa tudi strahu in tesnobi, ki spremljata težje trenutke našega življenja in življenja naših skupnosti, zaznamovanega z notranjimi šibkostmi in zunanjimi težavami.

Petru v tistem trenutku ni zadostovala Jezusova varna beseda, ki je bila kakor napeta vrv, katere se lahko oklene, da bi se spopadli s sovražnimi in nemirnimi vodami. Enako se lahko zgodi tudi nam. Kadar se ne oklenemo Gospodove besede, ampak – da bi imeli več gotovosti – vprašamo za nasvet svetovalce – vedeževalce, se začnemo potapljati. To pomeni, da vera ni ravno močna. Današnji evangelij nas spominja, da nam vera v Gospoda in njegovo besedo ne odpira poti, kjer je vse enostavno in mirno; ne reši nas pred nevihtami življenja. Vera nam da gotovost neke Navzočnosti. In sicer Jezusove navzočnosti, ki nas spodbuja, da gremo preko življenjskih  viharjev, gotovost neke roke, ki nas prestreže, da nam pomaga spopasti se s težavami, ko nam kaže pot tudi takrat, ko je temno. Skratka, vera ni izhod iz življenjskih problemov, temveč nas podpira na poti in ji daje smisel.

Ta dogodek je čudovita podoba resničnosti Cerkve v vseh časih: čoln, ki se mora med svojim plutjem spopasti tudi z nasprotnim vetrom in nevihtami, ki grozijo, da ga prevrnejo. Tisto, kar ga rešuje, niso pogum in vrline njegovih mož: jamstvo, da ne bo potonil, je vera v Kristusa in njegovo besedo. Jamstvo je vera v Jezusa in njegovo besedo. V tem čolnu smo na varnem, navkljub naši bedi in šibkostim, predvsem kadar pokleknemo in častimo Gospoda, kakor učenci, ki so se mu na koncu poklonili do tal in rekli: ‘Resnično si Božji Sin.’

Marija naj nam pomaga vztrajati trdni v veri, da bi vzdržali med nevihtami življenja, da bi ostali v čolnu Cerkve in se izognili skušnjavi, da bi stopili na zapeljive, a negotove ladje ideologij, mode in vraževerstva.

Ervin Mozetič