Sreda, 12. avgust: Opominjanje

Jezusova beseda nam danes kar ugaja, seveda če se lahko najdemo na pravi strani in če zaradi opominjanja ne naletimo na posmeh. Jezus jasno pove, da je potrebno opominjati bližnjega za grehe. Če nas v opominih ne sliši, naj nam bo kakor tujec – pogan in cestninar. Kaj bi to lahko pomenilo?
Saj ga vsi lomimo in ponavljamo svoje grehe in napake. Potrebno je vztrajati in priti v težavi do dna, a ne brez zavzetega odnosa. Kako je Jezus to, kar nam danes naroča uresničeval v odnosu do apostola Petra.  Srečala sta se v čolnu. Jezus se je približal Petru tako, da je stopil v njegov svet, svet ribiča, ki se bori z viharjem, morjem in mrežami. Jezus je želel razumeti Petrove skrbi, začutil je njegovo nemoč pri ribolovu, v viharju in praznih mrežah. Čutil je z njim in počasi ga je začel vzgajati. Prvo, brez česar ne moremo prav razumeti današnjega odlomka je torej SOČUTJE, brez katerega ne bomo nikoli prav opominjali.
Jezus je v sočutnem odnosu s Petrom. Redno se je umikal v tišino, da je v MOLITVI IN PREMIŠLJEVANJU za vsakega odkrival božji načrt. V takšnem odnosu mu je razlagal, kako si Bog zamišlja njegovo življenje.  Peter se je začel upirati Učitelju in je trmaril. Kako že? Upiralo se mu je trpljenje, zato je Jezusu odkrito branil, da ne sme trpeti. Jezus ga je odločno zavrnil!  SPREJEMANJE TRPLJENJA je tretji temelj pravega opominjanja. Jezus je trpljenje sprejemal sam in v tej luči razumel tudi dejstvo, da bo moral trpljenje sprejeti tudi Peter.
Sočutje, molitev in premišljevanje ob Svetem pismu, ter sprejemanje trpljenja so okvir znotraj katerega je mogoče prav živeti zgornji evangelij, ki nas vabi k bratskemu opominjanju. Torej, Jezus nas vabi, da ne živimo le zase, ampak da dobro, ki ga ob Njem spoznavamo, prenašamo tudi na druge in sicer z bratskim opominjanjem.
Bog računa na nas, računa, da bomo odgovorno živeli iz Njegove besede, ki jo prejemamo. Še več, danes nas opozarja, da moramo k temu opominjati tudi svoje brate in sestre, ljudi okrog sebe. Najprej si torej prizadevajmo za zvesto hojo za Njegovo besede, potem pa na delo k opominjanju. Pri tem pa ne pozabimo na troje: SOČUTJE, MOLITEV IN PREMIŠLJEVANJE Božje besede ter SPREJEMANJE TRPLJENJA. Naj bodo naši odnosi polni sočutja in želje po tem, da bi drugega razumeli. Naj naši dnevi ne minevajo brez molitve in premišljevanja Božje besede. Ne otepajmo se trpljenja, ki ga odgovorno življenje prinaša. Potem pa vztrajno na pot oznanjevanja. Vsem povejmo, kam nas vabi Božja beseda in vsakega svarimo pred zablodami tega sveta.

Ervin Mozetič