2. nedelja med letom: Rabi, kje stanuješ?

Evangelij, ki smo ga slišali, običajno beremo v luči poklicanosti in se tako ustavimo ob srečanju učencev z Jezusom. Najprej bi se rad ustavil ob Janezu Krstniku. Stal je tam z dvema svojima učencema, ki ko je videl, da je šel Jezus mimo, je njima rekel: »Glejte, Jagnje Božje«. Torej, kaj se je zgodilo? Slišala sta Janeza in sta šla za drugim. To je nekaj presenetljivega. Bila sta z Janezom, vedela sta, da je dober človek, še več, da je največji izmed rojenih od žene, kakor je Jezus rekel o njem, a ni bil tisti, ki bi moral priti. Tudi Janez je pričakoval drugega, večjega od njega.

Janezu je bilo zelo jasno, da ni Mesija, ampak preprosto tisti, ki ga naznanja. Janez je bil človek bogat s spominom na obljubo ter z lastno zgodovino.

Janez je izražal zavest učenca, ki ve, da ni in da nikoli ne bo Mesija, ampak samo kot nekdo, ki je poklican pokazati na Gospodov mimohod v življenju ljudi. Mi posvečeni nismo poklicani spodriniti Gospoda, ne z našimi deli, ne z našimi poslanstvi, ne s številnimi dejavnostmi, ki jih moramo opraviti. Preprosto moramo delati z Gospodom, z bokom ob boku in nikoli ne smemo  pozabiti, da nismo namesto njega. To nas spodbuja ter zahteva od nas delo ter tudi spominjanje, da smo učenci edinega Učitelja. Učenec ve, da sledi in bo vedno sledil Učitelju. To je vir našega veselja.

S skušnjavo, ki nam govori o tem, kako delamo namesto svojega učitelja  se učenec spopada z različnimi načini, tudi s tem, da se znamo smejati. Da, naučiti se smejati samemu sebi, nam daje duhovno sposobnost biti pred Gospodom z lastnimi omejenostmi, napakami in grehi, pa tudi z lastnimi uspehi ter z veseljem, ker vemo, da je On ob nas. Bojmo se tistih tako pomembnih oseb, ki so v svojem življenju pozabile, kako se nasmeji.

Janez evangelist je v svojem evangeliju napisal celo uro tistega trenutka, ki je spremenil njegovo življenje. Ko Gospod začne v poklicani osebi z rastjo zavedanja tega, se ta oseba spomni tudi, kdaj se je to začelo: »Bilo je okrog četrte ure popoldne.« …

Ko pozabimo na to uro, pozabimo na naš izvor, naše korenine. In ko izgubimo te temeljne koordinate, postavimo na stran nekaj najdragocenejšega, kar lahko neka posvečena oseba ima, torej Gospodov pogled. Najdragocenejše kar lahko ima posvečena oseba je Gospodov pogled …

Veselje je nalezljivo. Andrej je bil eden od učencev Janeza Krstnika, ki je šel tisti dan za Jezusom. Potem ko je bil z njim in je videl, kje stanuje, se je vrnil v hišo svojega brata Simona Petra in mu rekel: »Našli smo Mesija«. Poglejte, to je nalezljivost, saj je to največja novica, ki mu bi jo lahko sporočil in ga je odvedel  k Jezusu. Vera v Jezusa je nalezljiva in če duhovnik, škof, redovnica, semeniščnik, posvečena oseba nima te nalezljivosti, je pač brezkužen, je iz laboratorija. In če gre ven, si umaže roke, namesto, da bi tam začel z okužbo Jezusove ljubezni. Vera v Jezusa je nalezljiva …

Pustimo se gledati Gospodu, pojdimo iskati Gospoda tja, v spomin, kdaj pa kdaj se poglejmo  v ogledalo …

 

Pripravil: Ervin Mozetič