Stvarnik nam je dal notranji kompas – vest, da bi se lažje odgovorno odločali. Vest je notranji glas, ki nam govori, kaj je dobro in kaj je slabo. Vsak človek bolj ali manj v sebi odkriva glas vesti, doživlja pristnost vesti, njeno moč, vzvišenost in nepristranskosti. V svoji notranjosti ljudje odkrivamo glas-vest, ki si ga ne dajemo sami, temveč je glas našega Stvarnika. Vest je človekovo najbolj skrito jedro in svetišče kjer smo čisto sami s svojim Bogom. Vest nas peče, nas teži, kadar smo zgrešili pravo smer, vest nam daje občutek gotovosti, stanje miru, zadovoljstva kadar delamo prav.

Pri govorjenju o vesti povejmo, da ta glas ni neodvisen od zunanjih vplivov. Nasprotno, vse kar človek doživi, vse to vpliva tudi na oblikovanje človekove vesti. Zato moramo spregovoriti o dolžnosti vsakega človeka, da pravilno oblikuje svojo vest.

Pravilno si oblikujemo vest, če molim in odkrivam božjo voljo, prejemam zakramente,  poznam in izpolnjujem 10 božjih zapovedi, sprejemam moralne zakone,  se držim civilnih zakonov…

Napačno oblikovano vest pa ima tisti, ki dela v nasprotju s svojo vestjo,ne upošteva božjih zapovedi, ravna v nasprotju z moralo…

Danes se veliko v družbi govori o svobodi vesti. Svoboda vesti zahteva  tudi odgovornost. Zrel človek se mora zavedati, da ko govorimo o svobodi vesti predpostavlja to za slehernega človeka najprej odgovornost za pravilno oblikovanje svoje vesti, šele potem, ko smo prepričani, da je naša vest prav oblikovana in čista, se imamo pravico sklicevati na svobodo vesti.

Vzgoja vesti ni preprosta in ni zaključen proces. Vest nam pomagajo vzgajati starši, pozneje nadaljujemo ta proces sami. V primeru, da nismo bili deležni pravilne vzgoje vesti, si bomo sami težko vzgojili svojo vest. Posebno v tem primeru je potrebno vedeti za kriterije po katerih si bom vzgajal svojo vest. Pomembni kriteriji so: ne škoditi sebi in bližnjemu, ne zapraviti božje ljubezni, upoštevati božje in moralne zakone ter civilne zakone v kolikor služijo za skupno dobro.

Gledam na Herodovo gostijo in Janeza, ki je v ječi zaradi resnice. Vest se je oglašala Herodu. Ob smrti Janeza Krstnika jo ni poslušal, ob nastopu Jezusa pa se mu ponovno oglasi, nima pa poguma da bi ji sledil.

Človek je res sposoben narediti veliko dobrega. Spomnimo se samo na zgled matere Terezije, ki je ženska našega časa. Vsi smo sposobni delati dobro, a prav tako smo vsi sposobni uničevati. Sposobni smo uničevati v velikem in majhnem; v družini, sposobni smo uničiti otroke, ko jim ne pustimo rasti v svobodi in jim ne pomagamo.

Nekateri ljudje tako vzbujajo vest, da jim je treba odsekati glavo, preden utihnejo. Ni bil Janez Krstnik ne prvi ne zadnji. »Jeruzalem, Jeruzalem, ki moriš preroke …« Jezusov glas. Tudi danes zveni in bo najbrž zvenel do konca časov.

Da bi le imeli mož, prerokov – Janezovega kova!

Res! Kako zelo jih potrebujemo! Bog nam jih daj!

 

Pripravil: Ervin Mozetič