Torek, 2. februar: Svečnica

Današnji evangelij nam predstavlja Marijo in sv. Jožefa v trenutku, ko štirideset dni po Jezusovem rojstvu, gresta v tempelj. Gresta v pokorščini Mojzesovi postavi, ki je predpisovala, da se prvorojenca daruje Gospodu.

Starčku Simeonu in prerokinji Ani je bilo razodeto, da bosta dočakala rojstvo Odrešenika. S kakšno potrpežljivostjo se je moral odeti. Kako močna je morala biti njegova vera! Kako čuječ, odprt in predan Bogu je moral biti!

Dočakati Mesija, videti ga!? Kaj naj to pomeni? Kdaj se bo to zgodilo? Ga bom spoznal? Bom vedel, da je to dete pravo? Po čem ga bom spoznal? Bo nosilo kakšno znamenje? Bo tak kot vsi ostali novorojenci? Kaj, če ga spregledam? Kaj, če ga zgrešim? Kako bom vedel?

Kaj pa čakamo mi? Kako se pripravljamo na Jezusov prihod? Kako se odpiramo Gospodu, da bi ga slišali? Kaj naredimo, da bi ga prepoznali?

Morda bi si za zgled lahko vzeli prerokinjo Ano. Bila je steber molitve, odpovedi in služenja Gospodu.

Naj nam bosta ta dva modra starčka zgled, da bi tudi mi vztrajali v molitvi in ne opešali v zaupanju, da nam s svojim rojstvom tudi danes Bog podarja mir in resnično veselje.

Starček Simeon in prerokinja Ana se popolnoma prepustita božji volji. Vsak od njiju sicer naredi vse, kar je potrebno, a gotovost oba prepuščata Bogu. Tega Simeonu in Ani ne naročajo pravila templja. Ne, zaupanje je sad njunega premišljevanja, molitve in posta. Zaupata Bogu in njegovim znamenjem.

Lahko si predstavljamo to malo družinico med vso to množico ljudi na velikem dvorišču templja. Je neopazna, ne izstopa… Pa vendar jo opazijo! Dva starčka, Simeon in Ana, po navdihu Sveta Duha, sta se približala in začela hvaliti Boga za tega Otroka, v katerem sta prepoznala Mesija, luč v razsvetljenje poganov in v zveličanje Izraela. Preprost trenutek je, a poln preroštva, saj gre za srečanje mladih zakoncev, polnih veselja in vere zaradi Gospodovih milosti in dveh starčkov, ki sta tudi polna veselja in vere zaradi delovanja Svetega Duha. Zaradi koga so se srečali? Zaradi Jezusa. Jezus je tisti, ki zbližuje generacije.

Sporočilo vere izhaja iz te tako preproste pa vendar radostne Družine za vse družine tudi tiste, ki so v različnih težavah.

Izročimo Mariji, Kraljici družin, Materi, vse družine sveta, da bodo lahko živele v veri, slogi, medsebojni pomoči in zato kličimo nad njih materinsko varstvo nje, ki je bila mati in hči svojega Sina.

Danes živimo v času, ko stari ljudje ne štejejo. Grdo je reči, a so odvrženi, ker so v nadlego. A stari ljudje so tisti, ki nam prinašajo zgodovino, ki nam prinašajo učenost, ki nam prinašajo vero in nam jo dajejo v dediščino. So tisti, ki imajo kot dobro staro vino v sebi to moč, da nam dajo plemenito dediščino.

Še kot majhen otrok sem slišal zgodbico: V družini so bili – oče, mama in veliko otrok. Poleg njih pa je bil tudi dedek. Ta si je, kadar je za mizo jedel juho, vedno zamazal obraz. Oče se je zato jezil in je kupil mizico, kjer je dedek nato moral jesti sam. Ko se je nekega dne vrnil iz službe, je enega izmed svojih otrok videl, kako se igra s kosom lesa. Vprašal ga je, kaj dela, in otrok mu je odvrnil, da dela mizico zanj, za takrat, ko bo postal star kot dedek…

V Pismu Hebrejcem beremo, da bi se morali spominjati svojih voditeljev, tistih, ki so nam oznanjali Božjo besedo, in posnemati njihovo vero. Spomin na naše prednike nas vodi k posnemanju vere. Starost je pogosto zares lahko tudi grda, saj s seboj prinaša bolezni in podobne stvari. Toda modrost, ki jo imajo naši stari starši, je dediščina, ki jo moramo prejeti. Narod, ki ne varuje starih staršev, narod, ki ne spoštuje starih staršev, nima prihodnosti, kajti nima spomina, izgubil je spomin. Pomislimo na stare ljudi, na mnoge, ki so po domovih za ostarele, in tudi številne, ki so jih njihovi domači zapustili. Vsi ti ljudje so zaklad naše družbe.

Molimo za naše dedke, naše babice, ki so v času preganjanj pogosto imeli junaško vlogo pri posredovanju vere. Kadar očeta in mame ni bilo doma in sta imela tudi čudne ideje, katere je učila takratna politika, so bile babice tiste, ki so posredovale vero…  Četrta zapoved je edina, ki obljublja nekaj v zameno. To je zapoved usmiljenja. Pomeni biti usmiljeni z našimi predniki. Prosimo številne stare svetnike, kot so bili Simeon, Ana, da bi nam izprosili milost varovanja, poslušanja in spoštovanja naših prednikov, naših starih staršev.

 

Pripravil: Ervin Mozetič