Zanimivo nadaljevanje evangelijev prvih dveh postnih nedelj. Pri prvi postni nedelji smo spoznavali skušnjave in se odločali za dobro. Druga postna nedelja nam je osvetlila cilj našega odločanja za dobro. Pred nas stopa čudovita podoba Jezusa. Lahko bi rekli, lepa teoretična podlaga za našo rast. Ločevati moramo dobro od hudega, pred seboj moramo imeti lik popolnosti in potem? Vse to so poznali tudi farizeji. Vse so vedeli, na videz so vse tudi izpolnjevali. A le na videz. Zakaj? Prikrojili so si navade in zakone, po katerih je bilo mogoče na videzno krmariti med skušnjavami in se delati, da stremijo za popolnostjo. Dejansko pa so padali v vedno večje razvade in zablode, ki so jih sami celo uzakonili. Logično jim je bilo, da so iz templja naredili tržnico! Jezusova odločnost ni postavila pod vprašaj njihovega početja, ampak so se samozadostno spraševali: S kakšno oblastjo to dela!

Zdi se, da se je logika farizejev tudi v našem času že dodobra ukoreninila. Najbolj pridni vernik dobro pozna zapovedi in prepovedi, ve kaj so skušnjave in pozna Jezusovo popolnost. Da, to so ideali, poznani so tudi glavni grehi, a z vsakdanjim življenjem to pravzaprav nima posebne povezave. Navadili smo se, da ni prave razlike med obnašanjem vernika in nevernika, med-sosedski spori so med vernimi enako pogosti, ločitve in priležništva so tudi običajna … Pravzaprav je vse običajno. Različni smo le v spraševanju nevernih. Te z vso avtoriteto sprašujemo: S kakšno oblastjo to delajo, in jim žugamo, da bodo pogubljeni.

Današnji evangeljski odlomek nam torej predstavlja dogodek, ko je Jezus iz templja izgnal prodajalce in menjalce denarja. Iz vrvi je ‘spletel bič ter vse izgnal iz templja skupaj z ovcami in voli’, denarjem, vsem. Jezusovo dejanje je na ljudi in njegove učence naredilo močan vtis. Zdela se je preroška gesta, zato so ga nekateri od navzočih vprašali: ‘Toda … Kakšno znamenje nam pokažeš, ker tako delaš? Kdo si, da tako delaš?’ Pričakovali so božansko, čudežno znamenje, ki bi Jezusa potrdilo kot Božjega poslanca. On jim je odgovoril: ‘Podrite ta tempelj in v treh dneh ga bom postavil.’ Na to so mu odvrnili, da se je tempelj gradilo šestinštirideset let. Niso razumeli, da se je Gospod nanašal na ‘živi tempelj svojega telesa’, ki bo uničen s smrtjo na križu, a bo tretji dan vstal. Ko je vstal od mrtvih – v nadaljevanju piše evangelist – ‘so se njegovi učenci spomnili, da je govoril o tem, in verovali so Pismu in besedi, ki jo je rekel Jezus’

V resnici se to Jezusovo dejanje in njegovo preroško sporočilo v polnosti razumeta v luči njegove velike noči. V tem odlomku najdemo prvo naznanilo Kristusove smrti in vstajenja. Njegovo telo, ki ga bo na križu uničilo nasilje greha, bo v vstajenju postalo kraj vesoljnega srečanja med Bogom in ljudmi. Prav vstali Kristus je kraj vesoljnega srečanja za vse! Zato je Jezusova človeškost resničen tempelj, kjer se Bog razodeva, govori, se daje srečati. Resnični častilci Boga pa niso varuhi materialnega templja, nosilci oblasti ali verskega znanja, temveč so tisti, ki Boga častijo ‘v duhu in resnici’.

V postnem času se pripravljamo na obhajanje velike noči, ko bomo obnovili krstne obljube. Hodimo v svetu kot Jezus. Iz vsega našega bivanja naredimo znamenje njegove ljubezni do naših bratov, zlasti najšibkejših in najrevnejših. Zgradimo Bogu tempelj v našem življenju. Tako, če bomo pričevalci živega Kristusa, ga bodo lahko srečali tudi mnogi, na katere naletimo na naši poti. Toda – vprašajmo se, vsak od nas se lahko vpraša – se Gospod zares počuti doma v mojem življenju? Mu dovolim, da očisti moje srce in da prežene malike, to je – tiste drže poželjivosti, ljubosumnosti, posvetnosti, zavisti, sovraštva in navade opravljanja, ‘odiranja’ drugih? Mu dovolim, da očisti vse drže, ki so proti Bogu, bližnjemu in nam samim? Lahko nas je strah, da nas bo Jezus ‘pretepel’. Toda Jezus tega nikoli ne stori. Jezus očisti z nežnostjo, z usmiljenjem, z ljubeznijo. Usmiljenje je njegov način čiščenja. Jezusov bič je usmiljenje.

Jezus želi, da se ustavimo čisto pri sebi. Da si ne domišljamo, da je s spoznavanjem dobrega in zlega že vse storjeno. Jezus nas vabi, da očistimo SVOJ tempelj, da pogledamo, kaj je tja zašlo in kaj je preprosto potrebno zmetati ven.

Kaj je v naših templjih, pa ni Bogu v čast? Odgovor je preprost! Gora najrazličnejših odvisnosti, ki nas ovirajo v boju s skušnjavami in v spreminjanju v božjo podobo!

Vsak sam ve, kaj bo zanj pomenilo očistiti tempelj.

Naj vse skupaj ne ostane le teorija in kup lepih besed. Jezus je bil konkreten in želi, da smo konkretni tudi sami. Povabimo ga, da skupaj očistimo tempelj svojega življenja.

Vsaka evharistija, ki jo obhajamo z vero, nam pomaga rasti kot živi Gospodov tempelj. Jezus pozna tisto, kar je v vsakem izmed nas. Pozna tudi našo najbolj gorečo željo: Da bi On, samo On, prebival v nas. Pustimo mu, da vstopi v naše življenje, v našo družino, v naša srca. Najsvetejša Marija, privilegirano prebivališče Božjega Sina, naj nas spremlja in podpira na poti postnega časa, da bi ponovno odkrili lepoto srečanja s Kristusom, ki nas osvobodi in odreši.

 

Pripravil: Ervin Mozetič