Sobota, 27. marec: Bolje da eden umrje za ljudstvo

Ko Jezus obudi Lazarja, se zakrknjeni voditelji odločijo za njegovo smrt. Kajfa nezavedno prizna vesoljni pomen Jezusove smrtne žrtve, da bo osvobodila svet in povezala ljudi.

Zato v današnjem evangeliju spremljamo judovske voditelje, ki vse bolj sovražno razpravljajo o tem, kako je nujno potrebno nekaj storiti z Jezusom.

Najbolj me preseneča dejstvo, da so se prvi odzvali farizeji in da jih je pri tem vodil strah. Bojijo se, da bodo izgubili zemljo in oblast.

Prisegajo na svojo preračunljivost. Preračunljivost, zlaganost in hinavščina, korist in užitek so jim vodilo.

Otroška duša, otroški pogled s katerim gleda Jezus, je povsem drugačen. Jezus govori o zaupnem odnosu z Očetom, o veri v lepoto človeka, o čudenju in otroški iskrenosti. Zato Jezus pravi, da v božje kraljestvo pride le, kdor postane kakor otrok. Otrok, v katerem namesto koristi prevladujejo sanje, več kot trenutni užitki mu pomenijo pričakovanja, bolj kot na svojo moč se lahko zanesejo na zaupanje. Prav v tem duhu zveni Jezusovo hrepenenje po edinosti: govori o edinosti kot njegovih sanjah za človeka, o prihodnosti, ko bodo vsi eno, o Očetovi moči, ki edina lahko to uresniči.

V svetu, kjer je vse mogoče kupiti, s svojo voljo določati in spreminjati, kjer je vse razgaljeno in podrejeno koristi, se otroška duša v nas pogosto utaplja. Zdravilo za to vidim prav v molitvi in še posebej v molitvi rožnega venca. Naj spomnim na dva dela rožnega venca, ki se mi zdita še posebej spodbudna, da v nas prebujata otroka, in sicer veseli ter svetli del. V prvem vidimo Marijo, ki z otroškim zaupanjem sprejema angelovo sporočilo, da bo postala božja mati. Tako neverjetna novica, ki jo mora nositi sama. Mar ni to mogoče le v otroško zaupnem odnosu z Bogom? Zaveda se svoje majhnosti in nemoči, a ve, da vse zmore, ker je Bog kot dobri Očka z njo. Prav tako z otroško igrivostjo teče k teti Elizabeti. Čudovito preprosto sprejema rojstvo v Betlehemu med preprostimi pastirji. Vse to je mogoče le otroški duši. Podobno otroško vero nam riše svetli del, kjer Jezus v ponižnosti stopa v vrsto grešnikov in se potopi v Jordanu, da ga Janez krsti. Z otroško željo, da se svatje poveselijo, naredi v Kani prvi čudež. Potem pa – čeprav je po človeško gledano obsojen na propad – oznanja božje kraljestvo, se veseli spremenjenja na gori in nazadnje postavi sveto evharistijo.

Otroške duše to zmorejo. Mi bomo zmogli, če smo povezani s tako vzvišenimi zgledi in v božji moči. Zato vas vabim, da v teh dneh zremo Marijo in Jezusa v luči spopada med farizejem in otrokom v nas. V molitvi prosimo, da bi zmogli vedno dati prostor otroku v nas, da bo

• nad preračunljivostjo zmagovalo otroško hrepenenje in zaupanje,
• nad hinavščino iskrenost in neposrednost,
• nad koristjo skrivnost in čudenje.

 

Pripravil: Ervin Mozetič