Sobota, 3. april: Velika sobota

Velika sobota je dan, ko Cerkev po zmagoslavnem boju križa premišljuje o Jezusu v grobu. Na veliko soboto se Cerkev ponovno poistoveti z Marijo: vsa vera Cerkve je zbrana v Njej, prvi učenki, prvi in popolni vernici. V mraku, ki ovije stvarstvo, Marija ostane sama pri ohranjanju živega plamena vere, upajoč proti vsakemu upanju v Jezusovo vstajenje. Med velikonočno vigilijo, ko ponovno zadoni Aleluja, praznujemo Kristusa Vstalega, središče in konec vesolja in zgodovine; bodimo polni upanja v pričakovanju njegove vrnitve, ko se bo velika noč v polnosti razodela.

Včasih se zdi, da tema noči prodira v dušo. Včasih mislimo: Nič več ni mogoče storiti. In srce ne najde več moči, da bi ljubilo. A ravno v tej temi Kristus prižge ogenj Božje ljubezni: blisk pretrga temo in naznani nov začetek, iz najtemnejše teme se začne nekaj novega. Noč je najbolj temna tik preden se začne dan, in ravno v tisti temi je Kristus, ki zmaga in prižge ogenj ljubezni. Skala bolečine je premaknjena in je pustila prostor upanju.

To je velika skrivnost velike noči! V tej sveti noči nam Cerkev izroča luč Vstalega, da v nas ne bi bilo obžalovanja tistega, ki pravi: ‘Nič več ni mogoče storiti’, ampak upanje nekoga, ki se odpre za sedanjost, ki je polna prihodnosti: Kristus je premagal smrt in z njim tudi mi. Naše življenje se ne konča pred kamnom groba, naše življenje gre čez z upanjem v Kristusa, ki je vstal ravno iz tega groba. Kot kristjani smo poklicani biti jutranja straža, ki zna prepoznati znamenja Vstalega, kot so to storile žene in učenci pred grobom ob zori prvega dne tedna.

Evangelij o vstajenju Jezusa Kristusa se začne s potjo žena h grobu ob zori dneva po soboti. Gresta h grobu, da bi počastili Gospodovo telo, najdeta pa grob odprt in prazen. Mogočni angel jima reče: ‘Ne bojta se!’ (Mt 28,5) in jima naroči, naj poneseta vest učencem: ‘Vstal je od mrtvih in glej, pred vami gre v Galilejo!’ (7). Ženi stečeta, takoj stečeta proč in na poti jima pride naproti sam Jezus in reče: ‘Ne bojta se; pojdita in oznanita mojim bratom, naj gredo v Galilejo, tam me bodo videli’ (10). ‘Ne plašita se! Ne bojta se!’ Glas ju tako spodbuja, da odpreta svoje srce za sprejem tega naznanila.

Po Učiteljevi smrti so se učenci razkropili; njihova vera je bila skrhana, zdelo se je, da je vsega konec, razblinile so se gotovosti, ugasnilo je upanje. Zdaj pa jih je ob oznanilu žena, čeprav je bilo neverjetno, dosegel nekakšen žarek svetlobe v temi. Novica se razširi: Jezus je vstal, kakor je napovedal … In tudi naročilo, naj gredo v Galilejo; dvakrat sta ga slišali ženi, najprej od angela, potem od Jezusa samega.

Galileja je kraj prvega klica, kjer se je vse začelo. Vrniti se na kraj prvega klica, vrniti se tja.  Vrniti se v Galilejo pomeni, znova vse premisliti, vendar z vidika križa in zmage ter brez strahu: ‘Ne bojte se!’ Znova premisliti vse – oznanilo, čudeže, novo skupnost, navdušenje in razočaranje, vse do izdaje – znova premisliti vse s stališča konca, ki je novi začetek, s stališča tega najvišjega dejanja ljubezni.

Tudi za vsakega od nas obstaja neka ‘Galileja’ na začetku poti z Jezusom. ‘Iti v Galilejo’ pomeni nekaj lepega, nam pomeni znova odkriti svoj krst kot živi vir, črpati novo moč pri koreninah svoje vere in svojega krščanskega izkustva. Vrniti se v Galilejo pomeni predvsem vrniti se tja, v tisti žareči trenutek, v katerem se me je Božja milost dotaknila na začetku poti. In prav s to iskrico lahko prižgem ogenj tudi danes, vsak dan, in ponesem toplino in luč svojim bratom in sestram. Pri tej iskrici se prižge ponižno veselje, veselje, ki ga ne ogrožata bolečina in obup, dobro in krotko veselje.

V kristjanovem življenju po krstu obstaja še ena bolj eksistencialna ‘Galileja’ – izkustvo osebnega srečanja z Jezusom Kristusom, ki me je poklical, naj mu sledim in sodelujem pri njegovem poslanstvu. V tem smislu ‘vrniti se v Galilejo’ pomeni, ohranjati v srcu živ spomin na ta klic, ko je Jezus šel po poti mimo mene, me pogledal z usmiljenjem in me povabil, naj grem za njim. Iti v Galilejo pomeni, ponovno se spominjati trenutka, ko so se njegove oči srečale z mojimi, trenutka, ko mi je dal začutiti, da me ljubi.

Danes, to noč, se lahko vsak od nas vpraša: kakšna je moja Galileja? Spominjati se, vrniti se s spominom nazaj. Se je spominjam? Sem jo pozabil? Išči jo in jo boš našel. Tam te Gospod pričakuje! Sem se napotil po cestah in stezah, ki so me popeljale v njeno pozabljenje? Gospod, pomagaj mi; povej mi, kaj je moja Galileja; veš, hočem se vrniti tja, da bi te srečal in pustil, da me objame tvoje usmiljenje. ‘Ne plašite se! Ne bojte se! Vrnite se v Galilejo!’

Evangelij je jasen: treba se je vrniti tja, da bi videli vstalega Gospoda in postali priče njegovega vstajenja. To ni korak nazaj, ni domotožje. To je vračanje k prvi ljubezni, da bi prejeli ogenj, ki ga je Jezus prižgal na svetu, in ga ponesli vsem, do konca sveta. Vrniti se brez strahu v Galilejo. ‘To je  obzorje vstalega, obzorje Cerkve, silno hrepenenje po srečanju … Odpravimo se na pot!

 

Pripravil: Ervin Mozetič