Obstajajo kristjani, ki jih je strah vstajenjskega veselja, ki nam ga hoče dati Jezus.

Njihovo življenje se zdi kot pogreb. A vstali Gospod je vedno z nami. Današnji evangelij govori o vstalem Kristusu, ki se prikaže apostolom. Kadarkoli se prikaže Jezus, je potrebno, da apostole pomiri. Ob Gospodovem pozdravu miru se učenci ne razveselijo, ampak se vznemirijo in prestrašijo, mislijo, da vidijo duha. Jezus jim pomaga razumeti, da je to, kar vidijo, resničnost. Povabi jih, naj se dotaknejo njegovega telesa, in v pričo njih jé. Hoče jih popeljati v veselje vstajenja, veselje ob njegovi navzočnosti med njimi. A učenci od veselja še niso verjeli, niso mogli verovati, kajti bali so se veselja.

To je bolezen kristjanov. Bojimo se veselja. Lažje je misliti: ‘Ja, ja, Bog obstaja, samo da je tam; Jezus je vstal, a je tam.’ Nekoliko na distanci. Bojimo se Jezusove bližine, ker nam ta daje veselje. Na ta način lahko razumemo mnoge ‘pogrebne kristjane’. Njihovo življenje se zdi kot neprestani pogreb. Raje imajo žalost kot pa veselje. Lažje se gibljejo v mraku kot pa v luči veselja kot tiste živali, ki pridejo na plano samo ponoči, a na dnevni svetlobi ne vidijo ničesar. Kot netopirji. In z nekoliko smisla za humor lahko rečemo, da obstajajo ‘kristjani netopirji’, ki imajo raje mrak kot pa luč Gospodove prisotnosti.

Jezus pa nam je s svojim vstajenjem dal veselje: veselje, da smo kristjani; veselje, da mu sledimo od blizu; veselje, da hodimo po poteh blagrov; veselje, da smo z Njim. Mi pa smo velikokrat vznemirjeni, ko pride k nam to veselje, ali pa smo polni strahu, mislimo, da vidimo duha, ali pa mislimo, da je Jezus določen način delovanja. Mislimo, da kot kristjani moramo delati na nek določen način, pri tem pa Jezus ostaja v nebesih. Krščansko življenje mora biti dialog z Jezusom, kajti Jezus je vedno z nami, vedno je z našimi problemi, z našimi težavami, z našimi dobrimi deli. Kolikokrat mi, kristjani, nismo veseli, ker nas je strah. To so kristjani, ki so s križem bili poraženi. Argentinski pregovor pravi: ‘Kdor se opeče z vročim mlekom, ko vidi kravo, joče.’ In ti kristjani so se opekli z dramo križa in si rekli: ‘Ustavimo se tu; On je v nebesih.’

Prosimo Gospoda, naj stori z nami to, kar je storil učencem, ki so se bali veselja, naj odpre naš razum: ‘Tedaj jim je odprl razum, da so umevali pisma.’ Naj odpre naš razum, da bomo razumeli, da je On živa resničnost, da ima telo, da je z nami, da nas spremlja in da je zmagal. Prosimo Gospoda za milost, da se ne bomo bali veselja!

 

Pripravil: Ervin Mozetič