Petek, 16. april: Postaviti za kralja …

Jezus naredi čudovit čudež in ljudje ga želijo postaviti za kralja. Temu se izmakne tako, da se umakne na goro k molitvi. Pravzaprav je vse zelo logično. To zgodbo dobro poznamo. Nič novega. Pogled pa se mi je ustavil ob misli, da ljudje hočejo kralja. Ko so videli mogočen čudež, so pomislili: Ta je primeren. Jezus se s tem ne strinja, ker ve, da ni prišel delat velikih, ljudem všečnih in prijetnih stvari. Zato se pošteno umakne. Kam ljudstvo pripelje logika, ki jo ima v glavi? Na veliki petek se izkaže, da Jezus ne bo mogel delati velikih reči, ker je oblast proti njemu. Oblasti se noče na silo upreti, zato ga ta stisne v kot. Ko množica to vidi, spozna, da s takim kraljem ne bo nič. Oblasti ni kos, zato je bolje da dobijo nazaj nasilnega Baraba. Ta še vedno lahko naredi kaj velikega, od Jezusa na tak način nimajo kaj pričakovati. Velikih del ne more ali pa noče delati. Takšnega kralja ne potrebujemo.

In če pomislimo naprej, tudi danes iščemo za pomembne funkcije bodisi za škofe bodisi za predsednike ljudi, ki so naredili velike in opazne stvari, ki so bili na pomembnih položajih in se znajo vrteti po vladnih palačah. Jezus se tudi danes umika na goro in moli. Kakšen kralj hoče biti in kaj želi, koga naj izbiramo na kraljevski položaj? Oz. zakaj ne prisega na kraljevanje v stilu, ki ga zahteva množica? Čudeži, ki bi se ponavljali, bi ljudi pokvarili in razvadili. Jezus je prišel ljudi učiti življenja. Od obilja ni mogoče živeti. Življenje je tudi trdo, naporno, težko. Ljubezen ni lahka, zahteva žrtve in služenje. Odnosi niso vedno prijetni, so tudi zoprni in zbujajo odpor. Čudeži in druge velike reči nam pri tem ne morejo pomagati. Torej, Jezusovo kraljevanje bo takšno, da bo ljudi učilo živeti. Jezus je zato najprej:  kralj odpovedi. Kralj s križem in na križu. Uči nas, da moramo vsak dan vzeti nase svoj križ in hoditi za njim; kralj resnice. Resnica osvobaja, tudi če je težka. Laž je hudičeva, resnica je božja, pa četudi ne ugaja; kralj ponižnosti; kralj preprostosti.

Jezus kraljuje v preprostih odnosih z ljudmi. Tam je kralj. Blizu najmanjšemu človeku, sočuten in razumevajoč. Vidi stisko in se nanjo odzove ne glede na to, kaj bodo rekli drugi. Nazadnje naredi največji čudež, ko da sebe v jed in pravi: To delajte v moj spomin! S tem nas vabi: Tudi vi se dajte ljudem v hrano. Pri tem, dejansko največjem čudežu so ljudje odhajali, pri pomnožitvi kruha bi ga radi imeli za kralja!

Žal nas še vedno tepe zgrešena predstava o kralju. Hočemo mogočnega, imenitnega, vplivnega itd. Tako povsod izbiramo napuh in samozadostnost. Tako ostajamo v odnosih prazni, ker tudi sami hlepimo po priznanju in pomembnosti, pa četudi v najmanjših stvareh. Jezus nas vabi, da temeljito prevetrimo našo pamet in naše predstave. To kar je v očeh tega sveta veliko in mogočno, je v božjih očeh nič, kar pa ta svet prezira, je vredno velike pozornosti. Še enkrat, za Jezusa je velik tisti: ki je pripravljen v ljubezni nositi križ; ki križa ne nalaga drugim, ampak ga nosi za druge. Velik je tisti; ki vedno govori resnico, pa naj ta ugaja ali ne, ki je za resnico pripravljen tudi trpeti, ki za resnico zastavi življenje. Velik je tisti: ki priznava greh, sprejema odpuščanje in tudi drugim odpušča; ki se zaveda svoje majhnosti in v ponižnosti priznava, da je samo eden vsemogočen – Bog. Velik je tisti: ki v preprostosti prepoznava v ljudeh svoje brate in sestre.

Bodimo raje takšni kralji, kot da iščemo vedno znova sebe in svojo pomembnost. Izbirajmo takšne kralje, da ne bomo izbirali narobe in v odločilnem trenutku zavrnili Kristusa in izbrali Baraba.

 

Pripravil: Ervin Mozetič