Četrtek, 15. julij: Ponižnost

Jezus nam torej pravi, naj posnemamo njegovo ponižnost. Moram priznati, da me je nekoč zalezovala skušnjava, da bi Jezusu ugovarjal. Vprašal sem se: toda v čem je bil Jezus ponižen? Če prelistamo evangelije, na Jezusovih ustih nikoli ne najdemo niti najmanjšega priznanja krivde; niti takrat, ko govori z ljudmi, in ne, ko govori z Očetom. Svojim nasprotnikom reče: »Kdo izmed vas mi more dokazati greh?« (Jn 8,46). Samega sebe razglasi za Učitelja in Gospoda; pravi, da je več kot Abraham, Mojzes, Jona, Salomon; blagruje celo oči, ki so ga videle. Kje je torej Jezusova ponižnost, da lahko reče: »Učite se od mene, ker sem ponižen?«

Tu glede ponižnosti odkrijemo nekaj pomembnega. Ponižnost ni predvsem v tem, da smo majhni in revni, kajti človek je lahko brez težav hkrati nepomemben in aroganten. Ni predvsem v tem, da se čutimo majhne in brez vrednosti, kajti to se lahko porodi tudi iz kompleksa manjvrednosti ali iz negativne podobe o sebi in vodi v depresijo ali v samopomilovanje namesto v ponižnost. Ponižnost tudi ni v tem, da bi se razglasili za majhne, kajti mnogi razglašajo, da nič ne veljajo, hkrati pa ne verjamejo v to, o čemer govorijo. Ponižnost torej ni najprej v tem, da smo majhni ali da se čutimo majhne ali da se razglašamo za majhne. V čem je torej ponižnost? V postati majhen, postati majhen iz ljubezni, da bi služil in povzdignil druge. Takšna je bila Jezusova ponižnost.

Resnično ponižen je samo Bog, kajti v svojem položaju se ne more dvigniti nad samega sebe (nič ni nad njim!). On se lahko le spusti, poniža. In prav to nenehno dela: ko je ustvaril svet, se je ponižal; ko je navdihoval Sveto pismo, je to delal kakor oče, ki se prilagaja blebetanju, da bi otroka naučil govoriti; v učlovečenju se poniža, v evharistiji se poniža. Zgodovina odrešenja je zgodovina Božjega spuščanja in ponižanja.

Ponižnost ne le da ne stiska človeka, ampak ga naredi verodostojnega, resničnega.

Ponižnost je resnica. Ponižni je tisti, ki stoji z nogami na zemlji, ki je zakoreninjen v tleh, ki se ne da voditi mnenju in modnim trendom, ki se zaradi pohvale ne povišuje. Seveda pa moramo takoj priznati, da ponižnost ni nekaj naravnega. Radi jo imamo; toda pri drugih, ne pa pri nas samih. Vsi medlimo od želje, da bi izstopali.

Ali se moramo torej vsi ponižati, se odpovedati pomembnosti in hrepenenju po velikih stvareh? Ne. Nekega dne je Jezus rekel svojim učencem: »Če kdo hoče biti prvi, naj bo izmed vseh zadnji in vsem služabnik«.

Na tej poti ni eden, ki zmaguje, vsi drugi pa izgubljajo; ta pot dviga vse. Na mesto divje tekmovalnosti stopi solidarnost. Ta pot je tudi s človeškega vidika najbolj vredna človeka. Ponižnost torej ne pomeni vreči se k nogam nekoga drugega in se ne odzivati na krivice. Resnično ponižen človek se zna boriti za resnico, ker je on sam svoboden.

 

Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Unsplash