V kako neroden položaj Jezus tišči s svojimi dejanji. Učenci smukajo klasje v soboto in jedo zrna, on pa jih ne opomni. Zna se postiti, ve, da kako pomembna je odpoved, v tem primeru pa se zdi, da na vse to pozabi. Tega seveda ne spregledajo farizeji, ki se vestno držijo sobotnega počitka oz. skrbijo, da bi se ga drugi držali. Mar ni očitek, zakaj kršijo sobotni počitek upravičen?! Saj bi lahko Jezus učence spodbudil, naj se malo potrudijo in naredijo iz te lakote odpoved, ki jim bo koristila za osebno rast. Pa ne. Da se v zobe in ruši ustaljeni red. Zakaj?

Danes imamo dva običajna odgovora na takšno dilemo. Enim sobotni, npr. nedeljski počitek in kakršno koli drugo pravilo nič ne pomeni, drugi pa se ga držijo kot pijanec plota. Jezus prinaša v naše razmišljanje novost. Ne moti ga sobotni počitek. Moti ga, da ljudje postajamo sužnji pravil. Jezus preprosto želi, da nismo na zemlji sužnji ničesar. Niti dobrih pravil ne. Prišel je, da bi bili svobodni. Prišel je, da bi imeli življenje in ga imeli v izobilju. Živeti polno pa ni mogoče, če smo izvajalci pravil. Izvajalec je robot, je mrtev človek. Le če smo v polnosti svobodni, smo sposobni zaznavati svoja doživljanja, resnična hrepenenja, potrebe in želje drugega ipd. Takoj ko pravila prevladujejo, je pravzaprav konec ljubezni. Ljubezni do sebe, do bližnjega in do Boga. Če je npr. doma navada, da eden dela to, drugi ono, pa ne uspemo iti prek tega, pademo v rutino samoumevnosti in pozabimo na hvaležnost, na odgovornost za drugega, na ljubezen. Vse postane izvajanje pravil, odnosa in ljubezni ni.

Prav o tem govori nadaljevanje evangelija. Sobotni počitek, kakorkoli je že bil upravičen in dober, je lahko služil kot opravičilo za brezbrižnost do reveža. Če se v soboto ne dela, naj bo revež kjer koli, smo izpolnili božjo postavo in v miru lahko odidemo na svoje domove. Tako nas danes lahko nedeljska maša, zakonska skupina, dar za uboge ipd. opravičijo za vse neumnosti, ki jih počnemo v naših odnosih. Nekaj molitvic, maša, dar pa smo naredili vse.

Današnji evangelij gledam v luči Jezusove temeljne življenjske usmerjenosti. Prišel je med nas in razmišljal samo eno: kako ljudem prinesti polno življenje. Želel je videti človeka, mu pomagati, pomagati, da bo osebno rastel in da bo videl drugega. Zato ne razmišlja drugega kot, kako človeka prebuditi v življenje. Ko vidi lačne jih želi nahraniti, ko vidi bolne, jim želi prinesti zdravje, ko vidi ujete v pravila, zapovedi in prepovedi jih želi osvoboditi. Logično, bi rekli, a žal se v nekih okoliščinah tako zdrava logika, tako samoumevna dejanja ljubezni lahko obrnejo proti človeku. Tako je bil Jezus označen za upornika in sebičneža, za prevaranta itd. Nagrada za njegovo ljubezen je bila križ.

Če se ob tem evangeliju ustavim ob svoji duhovniški poti lahko rečem, da se sam vedno sprašujem, kdaj križam Jezusa. Tega ne želim, zato mi je prva in najpomembnejša stvar v mojem življenju in duhovništvu: Resnica. Slediti resnici, ki osvobaja, je moje prvo vodilo. Ne pravila in stereotipi ampak resnica. Drugo je: Izpolniti božjo voljo. Delati to, kar od mene pričakuje Bog, ne to, kar mi paše ali se zdi primerno znotraj mojih predstav. Verjamem, da me to osrečuje in izpolnjuje. Tretje vodilo, pa je: Ljubiti. Samo ljubezen izpolni človeka.

Rad  živim polno in se resnično veselim  hoditi za Jezusom in verjamem  v lepoto življenja v živem občestvu Cerkve. Bogu sem hvaležen za dar duhovništva, da mu lahko služim.

 


Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Unsplash

Obj.: M. B.