Nedelja, 26. september: 26. nedelja med letom

Danes se želim ustaviti pri velikem daru, ki ga otroci predstavljajo za človeštvo. Otroci so velik dar za človeštvo, a so tudi zelo izključeni, kajti pogosto se jim niti ne pusti, da bi se rodili.

Kot prvo, otroci nas spominjajo, da smo v prvih letih življenja bili vsi popolnoma odvisni od skrbi in dobrohotnosti drugih. Tudi Božjemu Sinu glede tega ni bilo prizaneseno. O tej skrivnosti vsako leto premišljujemo ob božiču. Jaslice so podoba, ki nam govori o tej stvarnosti na najenostavnejši in neposreden način. Zanimivo je, da Bog nima težav, da bi bil otrokom razumljiv, otroci pa nimajo problemov pri razumevanju Boga. Ni slučajno, da so v evangeliju nekatere zelo lepe in močne Jezusove besede o ‘malih’. Izraz ‘mali’ kaže na vse, ki so odvisni od pomoči drugih, in to so še posebej otroci. ‘Slavim te, Oče, Gospod nebes in zemlje, da si to prikril modrim in razumnim in razodel malim’ (Mt 11,25). ‘Glejte, da ne boste zaničevali katerega teh malih; zakaj povem vam, da njihovi angeli v nebesih vedno gledajo obličje mojega Očeta, ki je v nebesih’ (Mt 18,10).

Otroci kot taki so torej bogastvo za človeštvo in tudi za Cerkev, kajti neprestano nas opozarjajo na pogoj, ki je potreben za vstop v Božje kraljestvo. In to je: ne se imeti za samozadostne, ampak potrebne pomoči, ljubezni in odpuščanja.

Otroci nas prav tako spominjajo, da smo vedno sinovi in hčere. Tudi ko človek postane odrasel ali star, tudi če postane starš, če zavzema pomembno odgovorno mesto, pod vsem tem ostane njegova identiteta otroka. Vsi smo otroci. To nas vedno vrača k dejstvu, da si življenja nismo dali sami, ampak smo ga prejeli. Velik dar življenja je prvi dar, ki smo ga prejeli. Včasih na to pozabimo in živimo, kot da bi mi sami bili gospodarji svojega življenja, a dejansko smo popolnoma odvisni. V resnici je slišati, da v vsakem življenjskem obdobju, v vsaki situaciji, v vsakem družbenem položaju smo in ostajamo otroci, razlog za veliko veselje.

Otroci prinašajo človeštvu mnogo darov. Spomnimo na nekatere. Najprej je tukaj njihov način, da vidijo stvarnost z zaupnim in čistim pogledom. Otrok ima spontano zaupanje v očeta in mamo in ima spontano zaupanje v Boga, Jezusa in Mater Marijo. Obenem je njegov notranji pogled čist, ni še onesnažen z zlobo, dvoličnostjo, ‘navlako’ življenja, ki otrdi srce. Vemo, da imajo tudi otroci izvirni greh, imajo svoj egoizem, a ohranjajo čistost in notranjo preprostost. Otroci niso diplomati, naravnost povejo to, kar čutijo in vidijo. In velikokrat starše postavijo v težave. Pred drugimi ljudmi pravijo: ‘To mi ni všeč, ker je grdo.’ Povedo to, kar vidijo, niso dvolični. Niso se še naučili tiste ‘znanosti’ dvoličnosti, ki smo se je naučili mi odrasli.

Otroci so v svoji notranji preprostosti zmožni, da sprejemajo in dajejo nežnost. Nežnost pomeni, da imamo ‘meseno srce’ in ne ‘kamnitega srca’ .

Otroci so zmožni smeha in joka. To sta dve stvari, ki sta v nas odraslih pogosto blokirani, nismo ju več zmožni. Naš nasmeh velikokrat postane ‘kartonski nasmeh’, nasmeh brez življenja, umeten, klovnovski. A otroci se smejejo spontano in jočejo spontano. Kar je vedno odvisno od srca. Naše srce pa se zapre in pogosto izgubi to sposobnost smejanja in jokanja. Torej nas otroci lahko naučijo ponovnega smejanja in jokanja. Vprašajmo se: Se smejim spontano, iskreno, z ljubeznijo ali pa je moj nasmeh umeten? Še vedno jočem ali pa sem izgubil zmožnost jokati?

Otroci prinašajo življenje, veselje, upanje. Tudi gorje, a življenje je takšno. Zagotovo prinašajo tudi skrbi in včasih veliko problemov. A boljša je družba s temi skrbmi in temi problemi, kot pa žalostna in siva družba, ker je ostala brez otrok! Ko namreč vidimo, da stopnja rojstev v neki družbi dosega komaj en odstotek, lahko rečemo, da je ta družba žalostna in siva, kajti ostala je brez otrok.

Zakaj toliko o otrocih? Danes smo slišali: Odsekaj si roko, iztakni si oko, toda ne pohujšuj malih, to je pravičnih, tistih, ki zaupajo v Gospoda, ki preprosto Vanj verujejo. Ne pohujšuj malih z dvojnim življenjem, kajti pohujšanje uničuje. Ne zavlačuj s spreobrnjenjem!

Kaj je pohujšanje? Pohujšanje je reči nekaj in narediti nekaj drugega; je dvojno življenje. Dvojno življenje v vsem: lahko sem ‘zelo katoličan’, hodim redno k maši, pripadam temu in onemu združenju, vendar pa moje življenje ni krščansko. Mnogi katoličani so takšni in ti pohujšujejo. Kolikokrat slišimo, v svoji okolici, da je bolje biti ateist, kakor pa katoličan kot je nekdo, ki povzroča pohujšanje. Pohujšanje uniči, izčrpa. In to se dogaja vse dni, dovolj je, da pogledamo televizijski dnevnik ali časopise. Časopisi pišejo o številnih pohujšanjih. Pohujšanja imajo tudi veliko reklame. In s pohujšanji se uničuje.

Jezus v evangeliju o teh, ki pohujšujejo, pravi, da bodo prišli do nebes, potrkali na vrata in se predstavili: ‘Jaz sem, Gospod … Toda, da, se ne spomniš? Hodil sem v cerkev, blizu sem ti bil, pripadal sem tistemu združenju, delal to … Se ne spomniš vseh darov, ki sem ti jih prinesel?’ ‘Da, spomnim se. Spomnim se darov: bili so umazani. Ukradeni. Ne poznam te.’ To bo Jezusov odgovor tistim, ki pohujšujejo in živijo dvojno življenje.

Dvojno življenje izhaja iz dejstva, da nekdo sledi strastem srca, smrtnim grehom, ki so rane izvirnega greha. Strasti skriva, a jim sledi. Berilo iz Sirahove knjige spodbuja, da jim ne bi sledili in da se ne bi zanašali na bogastvo, da ne bi govorili: ‘sam sebi sem dovolj. Ne zavlačujmo s spreobrnjenjem.

Za vse nas, za vsakogar izmed nas, bo dobro, da danes pomislimo, če je v nas kaj dvojnega življenja, če se kažemo kot pravične, če se zdimo dobri verniki, dobri katoličani, a pod tem delamo nekaj drugega; če je v nas kaj dvojnega življenja, če imamo pretirano zaupanje: ‘Gospod mi bo nato vse odpustil, jaz pa bom nadaljeval …’ Če je kaj takega, o čemer rečemo: ‘Da, to ni dobro, spreobrnil se bom, toda ne danes: jutri.’ Pomislimo na to. Vzemimo resno Gospodovo Besedo in pomislimo, da je Gospod v tem zelo strog.

 

Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Unsplash

Obj.: M. B.